ZADRUŽNA ŠUPA IN ONO Z OKUSOM BUČNEGA OLJA...

V mojem mestu Slovenski Bistrici, njega dni, ni bilo, kot je danes. Takrat
ni bilo otroških igrišč, telovadnic in drugih športnih objektov. Bil je samo en
stadion (gradil se je okoli leta 1962-63), pa črna jama v parku (svoj čas
ribnik bistriškega grofa Attemsa), tako se je imenovalo igrišče, posipano s
črnim lešom, zato smo ji rekli črna jama; lahko si samo zamišljate igranje
nogometa brez obuvala (leš - zgoreli ostanki koksa, potreben za livarno v
Impolu). Vse je bilo drugače v smislu, da je vsega tega primanjkovalo, oziroma
bolje rečeno sploh ni bilo, kjer bi se zadrževala mladina, družila in s
tem ubijala prosti čas, ki ga je bilo vedno dovolj, včasih celo preveč.

Takratna oblast je bila zadovoljna s tem, da smo bili otroci v šoli (v šoli
za nemške ovčarje, kot se je izrazil veliki RK cerkveni dostojanstvenik iz
Ljubljane), ki je bila seveda zakonsko obvezna, kot je danes, za drugo se niso kaj prida
sekirali, saj je bilo po njihovem političnem prepričanju in seveda strokovnem
dovolj telovadba (kjer so iz nas ustvarjali, z več ali manj uspeha, bodoče
borce revolucije) kot učna ura. Kar je pa bilo še bolj mizerno, je bilo to, da so
največkrat za ta predmet postavili osebo, ki ni vedela, niti kaj bi naj počela,
poleg tega pa smo otroci potrebovali še
prevajalca, da smo sploh začeli s poukom (po več kot pol urnem kričanju v tujem
jeziku (Srbsko-Hrvaškem) nam je bila dana žoga za nogomet). Mislim pa tudi, da
je bilo premalo denarja za kakšne bedarije (telovadnice, igrišča, stadioni),
saj je bila tedanja država,vreča brez dna, predvsem J(L)A. Vladala je
komunistična floskula, da smo obkroženi z »BRIGAMA« - skrbmi v prevodu -, kar
je pomenilo: Bolgarijo, Romunijo, Italijo, do neke mere še z Grčijo, Albanijo,
Madžarsko, Avstrijo, tako da je za občine ostalo bore malo, če je sploh kaj
ostalo. V Bistrici nam je tako rekoč sam Bog pomagal, saj smo imeli kar nekaj
tovarn, med katerimi je prednjačila tovarna Impol in mislim, da ne grešim, če
trdim, da se je na plečih zaposlenih v tej firmi največ zgradilo, takrat in
pozneje. Gradilo se je v času, ko so bila polna usta takratnih politikov, da je
vse to delavčevo, od vseh nas, kar se pa je v času tranzicije izkazalo, kot
pravijo Srbi, »luk i voda«.

Preselitev iz Morja v Bistrico je za naju z bratom pomenila toliko kot
takrat, ko je človek prvič stopil na luno, vsaj za naju. Vse je bilo tako
drugače: velike zgradbe, vse tako bučno, veliko ljudi na ulicah in vsi so kar
nekam hiteli. Nikogar nisva poznala in so bili kar malo začudeni, ko sva jih
pozdravljala, saj v Framu, od koder sva prišla, ki pa je bil mimogrede malo
večja vas, je vsak pozdravljal vsakega, če že ravno ni bil v jezi s njim, kar
pa jih je bila skoraj polovica. Največja zamera se je vlekla iz časa takoj po
drugi svetovni vojni, ko so se pobijali, so jih pobijali, kot da ne bi bili
ljudje. Takrat še nisem vedel, da je v Bistrici v »bunkerjih« in okolici, ista,
če ne še bolj kruta usoda, doletela nekatere Bistričane. Baje zato, ker so »haltali«,
kar pomeni, da so pozdravljali po nemško, z dvignjeno desnico. Tudi tega, da je
pozdravljanje lahko smrtno nevarno, še posebej, če imaš kaj »cvenka« pod
palcem, nisem takrat razumel.

Med najinimi večjimi odkritji, če že ne kar največje, je bila velika pol
lesena »šupa« v bližini našega stanovanja, točno na prostoru kmetijske zadruge
Slovenske Bistrice. Bila je tako velika, da bi mirne duše spravil v njo kar pol
mesta, bolj malega seveda. Mislim, da je bila skladišče sena in pa seveda, kar
je bilo za nas okoliške otroke najbolj privlačno in nenazadnje koristno,
skladišče vreč polnih bučničnega in sončničnega semena. Nikoli ni bila
popolnoma prazna, če ne drugega. so bili v njej kmetijski stroji ali prazne gajbice
za jabolka. V primeru slabega vremena, ko se ni dalo igrati v »farovški goši«,
smo se zbrali skoraj vsi, ki smo bili doma blizu nje (mislim, da ni bilo shoda
brez naju z bratom, bili pa so še: Tine, Pubi, Joži, Ritka, Tajek, Binč, Boris,
Silva, Sonja, Pika, Mira, bili so še drugi, včasih je bila tudi najina sestrica
Dora), pa tudi iz centra mesta so prišli. V notranjost šupe smo prišli, ne s
ključem, da ne bo pomote, ampak skozi odprtino na steni iz desk; in sicer tako,
da smo odstranili po dve deski in že smo bili v notranjosti. Šupa je imela dva
nadstropja tako izpeljana, da, ko si
stopil v sredino prostora, si lahko videl vse do vrha, s katerega je visel v
globino velik vitel. V času, ko je bilo v šupi skladiščeno seno in senene bale,
so starejši člani shoda spletli senene vrvi, da smo se oziroma so se iz
zgornjega nadstropja v spodnje spustili kot Tarzani. V tem nisem bil najbolj
prepričljiv, čeprav so me »mačke« spodbujale. Časi prebiti v naši šupi so bili
nekaj posebnega; bili so kot življenje v srednjem veku. Bili so tako
originalni, da se jih zlepa ne da pozabiti. Takrat, ko pa je bilo skladišče
napolnjeno z vrečami polnih bučnih in sončničnih semen, je bilo kot, da
bi Karitas delil hrano zastonj. (Naše otroške obiske v šupi so nekateri
starejši pridom izkoriščali za poboljšanje svojih družinskih proračunov - materialnih
potreb. Po bližnji in daljni okolici mesta Bistrica je dišalo po bučnem olju,
zato verjetno ni bilo pretiranega interesa, da nam otrokom onemogočijo vstop v šupo). Sedeli
smo v zgornjem nivoju šupe vsak na svoji vreči, grizljali semenke in z odprtimi
usti poslušali, še posebej mi ta mlajši, kako se pristopa življenju v smislu
produkcije človeštva (spolna vzgoja po domače). Predavatelji spolne vzgoje so
bili običajno fantje, ki so že po mojem prepričanju vedeli, da obstajajo dvojni
ljudje, vsaj tako so se obnašali in bili izredno prepričljivi v svojih
predavanjih o temah, v katerih sem še jaz vedno trdil, da štorklje opravljajo
pomembno delo za človeštvo. Teme so bile tako zanimive, tako življenjske (še
posebej, ko so bile demonstrirane v živo), da se je ponavadi zunaj že pošteno
stemnilo, kar je imelo za posledico slabo razpoloženje staršev po domovih, saj
mame in očetje niso mogli vedeti za naše izobraževanje. Verjetno se jim niti
sanjalo ni, da se njihovi ljubljenčki z vso nemo pripravljamo za življenje, ki
je še pred nami. Vendar teorija je eno, praksa pa čisto nekaj drugega. To sem
sprevidel, ko sva s Silvo, ki mi je
moram priznati bila kar všeč, ravno pristopila k raziskovalnemu delu, ko
se je kar naenkrat pojavil sosed, ki je imel ekspedicijo materialno-pridobitniške
narave. Skočil sem iz višine petih metrov in čeprav na seneno balo, je imel
skok težke posledice. A kljub temu sem našel odprtino v steni in jo jadrno
ucvrl domov. Po tisti ponesrečeni igri doktor sem imel lep čas odpor do
gospodov v belih haljah.

Naši obiski v šupi niso ostali prikriti zadružnim delavcem, še posebno ne
Potočniku, ki se je na vse pretege trudil, da bi nam preprečil obiske našega
zabavišča, in je vedno ukazal, da se deske na novo pribijejo na mesto, kjer smo
jih polomili..odmaknili, pa tudi starše je redno informiral, »zašpecal« nas je.
Naš najbolj zagret sovražnik je bil delavec, ki smo ga klicali »bogec«.
Verjetno zaradi priimka, saj se je pisal Adam. Vedno nas je preganjal in podil
z zadružnega prostora, vendar se je opazilo, da bolj za šalo kot za res. Kar nam
je dalo vedeti, da je naš in da ni tako slab po duši.

Zadružna šupa je bila kraj, kjer smo se mladi tistega časa in tistega kraja
radi zbirali, res da drugega prostora niti nismo imeli in smo bili dobesedno porinjeni
vanjo. Bili pa smo skupaj, kar nas je delalo večje in pametnejše za spoznanje o
življenju. In kar je najbolj pomembno, je to, da smo pobegnili ulici.