PUNČKA IZ CUNJ

/skrajšana verzija/

Tistega dne je bila še posebej dobre volje.

Februarsko sonce še ni imelo moči. Bil je dan luninega mrka. Le čemu okoli tega zganjajo toliko hrupa? Luna je tam, ona na zemlji, zvezde so ji naklonjene in sonce vedno sveti nanjo, tudi skozi oblake. Nasmejana od jutra do večera, verjetno tudi ponoči, se je kot za šalo spopadala s problemi. Niti niso obstajali ali pa so bili le trenutek.

Bil je dan, ko je bilo zdravje predsednika države na nitki. Popoldne, ko se umakne službi in skrbem. Bila je uspešna ženska. Na noge je postavila podjetje, ima čudoviti hčeri, hišo, ki sta jo zgradila skupaj z možem. Kljub manjšim krizam so uspešno krmarili skozi življenje. Pravzaprav je bila srečna.

Konji so jo zaznali že od daleč in spremljali njen prihod. Parkirala je avto, sosedi na sprehodu pa sta komaj držali svoji mrcini, kajti tudi njen pes v avtu se je veselil srečanja z njimi.
Nekaj lepih besed se je zavleklo v daljši klepet in konji so jo že čakali in rezgetal pri ograji.

Ja, ja, še malo, že pridem…

Pograbila je vrečke, se poslovila od sosed ter stekla svojim kopitarjem naproti. Dvakrat na dan so zahtevali on njih nekaj prostega časa. . Morala pa bo vseeno najti čas tudi še za frizerja, ja in kliče jo vroča banja in tistih nekaj nujnih ženskih opravil, ki se jim reče depilacija, manikura, pedikura. Ko se vrne domov.

Kar poletela je do hleva, njen Ali je nekoliko zaostajal , Mix jo je spremljal tesno, čakajoč na svoj priboljšek. Ta razvada se ji je zdela sicer neumna, pravzaprav jo je celo motilo, da se konja hrani z roko. Zla slutnja? Tako je revež vedno najprej čakal, da nekaj dobi, šele nato se je umiril. Saj se je trudila z disciplino in iz njenih rok ponavadi priboljški niso prihajali, za to imajo odrejeno mesto in čas, pa vseeno je kimajoč z glavo zahteval svoje.

Ja, ja, samo odložim vreče!

Ozrla se je nazaj, Ali je zaostajal, Mix pa se ni odlepil od nje. Postavila je vrečke na tla in hotela zagrabiti vrečko s kruhom. Zaradi rahle zamude je hotela narediti izjemo - sklonjena se je obrnila proti bližajočemu konju. Takrat pa…
Pred obrazom je videla samo njegov gobec, le sekundo za tem pa začutila top udarec in zaslišala škrtanje in lomljenje kosti.

Samo sekunda…

Zbudila se je, vse je poplesavalo, kot da je sredi oceana, na splavu brez cilja, obrnila se je na bok in hotela vstati.

Kaj počneš? Nehaj me lizati! Kaj ti je?

Njen Ali ji je oblizoval glavo. To ni dobro. Tega ni počel še nikoli, kvečjemu jo je vedno v znak konjske ljubezni uščipnil v ramo ali se igral z njenimi lasmi. Slišala je cmokanje, čutila vlažen jezik na svojih licih.

Daj, pojdi stran..

Hotela je odpreti oči, a ni mogla.

Kaj mi je? Kaj se mi je zgodilo?

Komaj je odprla oko in videla konja, kako se oddaljuje.
Kako sem se znašla v tej jami?Otipala si je obraz. Oči se niso hotele odpreti, zaznavala je le svetlobo in kri.

Nekaj se mi je zgodilo. Kdaj se je tako stemnilo?

Potipala je v žep svoje vetrovke in izvlekla telefon. Nekoga mora poklicati.
Najbolje, da pokličem v službo, tam je nekdo.
Telefon v službi ni nehal zvoniti. Ni imela navade nadzirati svojih delavcev, še manj jih motiti, kajti vedela, da je zdaj gneča največja.

"Halo? Nekaj se mi zgodilo, ne vem kaj, kje sem"… Delavka je prebledela. Poklicala je domov, kjer se je oglasila hči. Kje je mami, je vprašala, da ne bi zbudila strahu in panike.
Izvedela je, da je pri konjih.


Ko sta se sosedi poslovili, sta nadaljevali pot s svojima kosmatincema, pa tudi z njenim psom, ki jih je rad spremljal. Začelo je hudo pihati. Nenadna sprememba vremena ju je odvrnila od daljšega sprehoda. Da se Boni vrne sam domov, je bila navada, toda vseeno si je Fanika premislila in peljala psa proti hlevu. Kaj jo čaka, si ni prestavljala niti v najhujši mori.
Mateja je sedela na tleh okrvavljena, zmaličena, neprepoznavna. Skočila je v jamo k njej, ji pomagala vstati in jo peljala na podest, kjer se je usedla. Jok, vprašanja, zmeda…

"Mateja, me prepoznaš?Veš, kdo sem? Kaj se ti je zgodilo?"
Jok. Nikogar ni prepoznala. Klicala je pomoč. Groza, ogorčenost, številna vprašanja...

"Ni me udaril konj..."

… je bilo vse, kar je ponavljala, ne vedoč, kaj se je v resnici zgodilo; instiktivno je hotela zavarovati njej tako draga bitja. Bilo je jasno: brcnil je ni, na obrazu ni sledu podkev. Fanika je iz svojega žepa potegnila rabljen robec in ji začela brisati obraz ter sledi kruha v laseh, ki jih je pri lizanju pustil njen Ali in jo tako obudil iz nezavesti.
Potem je zagledal moža.

Spet sem naredila neko sranje. Kaj pa zdaj? Kaj bo z otroki? Služba?
Tisoč problemov ji je švigalo skozi glavo. Z jezikom je oblizala zobe. Tukaj so. Le tako čudno so postavljeni… Zakaj ne morem premikati ust? Zakaj ne vidim ničesar?Kaj se mi je zgodilo??
Končno je prispel reševalni avto . Oddahnila si je. Toda megleno opazovanje njihovih obrazov ji je vzbujalo grozo in skrb. Je kaj hudega?

Dobro, obrišite me, grem domov, dan počitka in bo dobro. Bom že.

Pa ni bilo tako… Ko so jo položili na nosila in zaprli v avto, je bilo, kot da so za njo zaprli vrata njenega dotedanjega življenja. Počutila se je varno, mirno, morda celo srečno. Pravijo, da se v trenutkih stresa, nezgode, začne sproščati hormon sreče in očitno je le-ta deloval s polno paro. Ni ji bilo mar ne za otroke ne za moža ne za službo, nič je ni skrbelo, pomembna je postala samo ona.
Spomin začenja pojenjati, glasovi se umikajo v daljavo… Pritisk pada…
To je to, je pomislila. Smrt niti ni tako huda. Bilo ji je vseeno, če se zbudi ali ne. Predala se je. Kar bo, pa bo.
Zavedla se je šele v bolnišnici. Spominja se le glasu zdravnika, ki je rekel, da tukaj nimajo z njo kaj počet, takoj naj jo odpeljejo v Maribor. Usedla se je, poskušala odgovoriti na nekaj vprašanj, kaj, kje, kako, zakaj, pa je bilo vse, kar je prišlo iz nje, bruhanje v loku.
Pričelo se je neskončno popotovanje.

2.
Na Maribor je imela sicer lepe spomine, sedaj pa jo peljejo tja tako nebogljeno. Jutri mora prositi nekoga, da sporoči vsem njenim, da bo kakšen dan odsotna.
Prihod v bolnišnico je bil šokanten. Zbrana ekipa zdravnikov, asistentov in medicinskih sester je čakala v pripravljenosti. Njeno telo se je treslo in ni mogla odgovarjati. Saj niti ni vedela, kaj govori in kaj pravzaprav hočejo od nje.
Okulistka ji je odstranila kontaktno lečo, videla tako ali tako ni ničesar. Potem so jo slekli, umili in sprejeli na intenzivno nego. To je bil pravzaprav začetek njenega boja, muk. Prva noč je minila v blaznih bolečinah.
Boli, boli, je tiho ječala. Prijazen glas ji je dopovedoval, da dobiva analgetike. Če izgovarjam na glas, potem boli manj. Božala se je po obrazu in si skušala predstavljati, kako izgleda. Pogledi sester in zdravnikov so bili togi. Prišel je mož. Poklicali so zdravnika.
"Zarezali bomo od ušesa do ušes. Potrebno bo sneti obraz, polomljene so vse obrazne kosti, ne moremo napovedati uspešnosti operacije, pričakujemo pa, da bo trajala od 9 do 14 ur…Oko se ne odpira, bomo videli, lahko da ga bo izgubila ali oslepela."
Molče je stiskala moževo roko. Bo že. Saj lahko govori, razmišlja, hodi. Optimizem je ni zapustil. Ni želela obiskov. Ni je skrbelo za otroke, vedela, je, da so v dobrih rokah. Vendar pa ni imela moči tolažiti in opazovati obrazov, ki bi samo srepo zrli. Da se menjata dan in noč, je zaznala po pogovoru sester. Tako mirni in tako pomirjajoči glasovi.
Spati ni mogla, bedeti tudi ne. Samo ždela je kot kup gmote in čakala.

Dobro, čaka me operacija obraza. Nos je zlomljen, pa kaj potem?!
Glede na razvoj plastične kirurgije si bo pač dala izdelati nov nos. Zobje so menda malce polomljeni, tudi to se danes da lepo rešiti. Pred očmi so ji plesale lepotice z revij, popravljene in popolne. Če se lahko dajo one operirat, bo pač to storila tudi sama, iz nuje. Samo botoxa ne...
Sobotno jutro. Verjetno je spala ali vsaj dremala, sestrin glas jo je predramil.
"Bo šlo vstati, gospa? Moram vas peljati v kopalnico, obrili bomo lase in vas pripravili za operacijo. "
"A vse?"
"Ja. Saj vam bodo hitro zrasli."
Že mora biti tako.

Ok, če ne gre drugače. Itak se je naveličala biti blondinka, le škoda ji je bilo morda dolžine las, ki so ji segali do ramen. Lakote ni čutila, čeprav je v vsem tem času morda pojedla nekaj žlic nekega mlečnega sranja, ki ga pravzaprav nikoli ni marala.

Kopalnica je bila majhna, komaj za eno osebo. Usedla se je na stol. Sestra je prijela škarje in jo začela striči. Potem je vzela britvico in jo obrila. Na gladko. Občutek je bil fantastičen. Z roko je pogladila svojo golo glavo. Tega sama nikoli v življenju ne bi naredila. Skušala se je pogledati v ogledalo, a je videla le obris. Škoda.

Odpeljali so jo v operacijsko sobo in golo zavili v zeleno plahto. Tresla se je od mraza, strahu ni bilo. Bila je mirna. In potem je tonila v deseturno spanje. Odhod in začetek novih časov.

3.
Po nekaj dneh so jo preselili na oddelek. Počasi je spoznala, da nima več vonja in okusa. Večino dneva je prespala. Končno je zbrala pogum in dovolila hčerkama obisk. Čakala je trenutek, ko ju bo lahko objela. Se bosta bali? Snidenje je bilo temu primerno: čustveno, s solzami. V njunih pogledih ni bilo kančka groze. Ni ju bilo strah gledati mamin spremenjeni obraz.
No, malo si čudna brez zoba… Solze, smeh, sproščenost.
Drugo jutro ju je poklicala, preden sta šli v šolo, čeprav je težko govorila.

"Veš, mami, una oddaja, ki nama ne pustiš gledati? Super model... tam je bla ena, ki je mela takšno nesrečo kot ti, isto operacijo, pa je potem na koncu zmagala."

Presenetili sta jo. Bili sta ji v večjo oporo, kot je pričakovala. Prerasli sta njena pričakovanja. Nudili sta ji več,mnogo več.
Iz dneva v dan je napredovala. Sama sebi se je zdela lepa. Zelo lepa. Prvič v življenju se je veselila svoje podobe v zrcalu. Vsak dan se je fotografirala. In se občudovala.
Zgodilo se je tudi nekaj, kar ji je pomagalo bolj kot analgetik.
V sobo je stopila čistilka.

"Dobro jutro, gospa, kako ste že danes lepi! K vam tako rada prihajam, vsak dan ste drugačna in vedno dobre volje."
"Ja, imam srečo, očitno sem zdrava in gre hitro."
"Ne, ne bo samo to, veste, ste zdrava in lepa od znotraj, zato se tako hitro kaže navzven."

V oči so ji prvič privrele solze.

"Pa lep dan..." je še dejala in s svojimi čistili odšla iz sobe.

Kaj tako lepega še ni slišala, ali pa je, pa je preslišala kot morda toliko drugih besed, lepih misli.

Nekega dne je počasi začela odpirati oko. Zgubila ga ni in tudi videla je! Še ena majhna zmaga. Hudo mravljinčenje obraza je le počasi izginjalo. Lic ne čuti. Nosa tudi ne. Niti ustnic. Kaj, če ne bo nikoli več občutila poljuba? Nič hudega. Za njo je sanjsko življenje, nadaljevala ga bo, s poljubi ali brez.

"V petek greste domov, danes vam začnemo pobirati šive", pravi kirurg.

Mukoma je držala odprta usta, bilo je huje, kot je pričakovala. Nežne zdravnikove roke so bile sicer vešče svojega dela, toda solze so same polzele iz oči. Odnehal je. Zasmilila se mu je.
Tiste šive na glavi bodo odstranili šele čez čas. Postopoma. V petek zjutraj ji je doktor prinesel odpustno pismo.

Kaj bo z menoj?Ne bi še šla. Tukaj sem tako varna. Bom znala biti sama?

"Tako, draga gospa, branja boste imela kar nekaj"…Preletel je postopek operacije. Prek 15 kovinskih ploščic in prek 70 vijakov je skritih v njenem obrazu. Nemo je zrla v papir, doktorja pa bi najraje objela. Hvaležna mu je bila za vsako sekundo, za vsak rez, vsak šiv. Počutila se je kot punčka iz cunj, zašita izpod spretnih rok, ki so ji všile tudi življenje.

Odhajala je kot zmagovalka, toda s tesnobo v sebi.

4. (prolog)

To je moja zgodba. Začela sem znova. Pasirala sem si hrano. Brala sem na glas, da nisem sproti pozabljala. Spala sem cele dneve. Nekaj pa mi je ostalo iz bolnišnice, in sicer sanje. Takšnih sanj, kot sem jih imela tam, nisem imela nikoli prej in nikoli po tem. Cvetoče lipe, mirno morje, bela jadra, cvetje, polno življenja in upanja.
Po dveh mesecih sem se vrnila h konjem. Tresoč sem se bližala hlevu, tekle so mi solze. Počasi sem sestavljala svojo nezgodo. Bila je le nesreča, sekunda, ki bi se lahko tragično končala. Pa se ni.

Življenje mi je dalo še eno priložnost. Samo enkrat sem padla v zares hudo krizo. Prijateljica je moj slečen obraz videla na plakatu na zdravniškem kongresu. Zvita sem ležala na postelji. Jok. Duševna bolečina me je strla do konca. Odločila sem se opraviti z vsem, kar me je tiščalo. Takrat sem edinkrat, a zares le za sekundo pomislila, zakaj sem preživela...

Vem, zakaj. Ker ne more biti drugače. Ker me življenje potrebuje.

hvala,tea, za prebranje..

Presenečenje,
moram reči, to je sicer moj okus, da se bolje znajdeš v prozi, čestitke.

hvala, svit..

Mateja Kožar je napisal/a:

/skrajšana verzija/

Tistega dne je bila še posebej dobre volje.

Februarsko sonce še ni imelo moči. Bil je dan luninega mrka. Le čemu okoli tega zganjajo toliko hrupa? Luna je tam, ona na zemlji, zvezde so ji naklonjene in sonce vedno sveti nanjo, tudi skozi oblake. Nasmejana od jutra do večera, verjetno tudi ponoči, se je kot za šalo spopadala s problemi. Niti niso obstajali ali pa so bili le trenutek.

Bil je dan, ko je bilo zdravje predsednika države na nitki. Popoldne, ko se umakne službi in skrbem. Bila je uspešna ženska. Na noge je postavila podjetje, ima čudoviti hčeri, hišo, ki sta jo zgradila skupaj z možem. Kljub manjšim krizam so uspešno krmarili skozi življenje. Pravzaprav je bila srečna.

Konji so jo zaznali že od daleč in spremljali njen prihod. Parkirala je avto, sosedi na sprehodu pa sta komaj držali svoji mrcini, kajti tudi njen pes v avtu se je veselil srečanja z njimi.
Nekaj lepih besed se je zavleklo v daljši klepet in konji so jo že čakali in rezgetal pri ograji.

Ja, ja, še malo, že pridem…

Pograbila je vrečke, se poslovila od sosed ter stekla svojim kopitarjem naproti. Dvakrat na dan so zahtevali on njih nekaj prostega časa. . Morala pa bo vseeno najti čas tudi še za frizerja, ja in kliče jo vroča banja in tistih nekaj nujnih ženskih opravil, ki se jim reče depilacija, manikura, pedikura. Ko se vrne domov.

Kar poletela je do hleva, njen Ali je nekoliko zaostajal , Mix jo je spremljal tesno, čakajoč na svoj priboljšek. Ta razvada se ji je zdela sicer neumna, pravzaprav jo je celo motilo, da se konja hrani z roko. Zla slutnja? Tako je revež vedno najprej čakal, da nekaj dobi, šele nato se je umiril. Saj se je trudila z disciplino in iz njenih rok ponavadi priboljški niso prihajali, za to imajo odrejeno mesto in čas, pa vseeno je kimajoč z glavo zahteval svoje.

Ja, ja, samo odložim vreče!

Ozrla se je nazaj, Ali je zaostajal, Mix pa se ni odlepil od nje. Postavila je vrečke na tla in hotela zagrabiti vrečko s kruhom. Zaradi rahle zamude je hotela narediti izjemo - sklonjena se je obrnila proti bližajočemu konju. Takrat pa…
Pred obrazom je videla samo njegov gobec, le sekundo za tem pa začutila top udarec in zaslišala škrtanje in lomljenje kosti.

Samo sekunda…

Zbudila se je, vse je poplesavalo, kot da je sredi oceana, na splavu brez cilja, obrnila se je na bok in hotela vstati.

Kaj počneš? Nehaj me lizati! Kaj ti je?

Njen Ali ji je oblizoval glavo. To ni dobro. Tega ni počel še nikoli, kvečjemu jo je vedno v znak konjske ljubezni uščipnil v ramo ali se igral z njenimi lasmi. Slišala je cmokanje, čutila vlažen jezik na svojih licih.

Daj, pojdi stran..

Hotela je odpreti oči, a ni mogla.

Kaj mi je? Kaj se mi je zgodilo?

Komaj je odprla oko in videla konja, kako se oddaljuje.
Kako sem se znašla v tej jami?Otipala si je obraz. Oči se niso hotele odpreti, zaznavala je le svetlobo in kri.

Nekaj se mi je zgodilo. Kdaj se je tako stemnilo?

Potipala je v žep svoje vetrovke in izvlekla telefon. Nekoga mora poklicati.
Najbolje, da pokličem v službo, tam je nekdo.
Telefon v službi ni nehal zvoniti. Ni imela navade nadzirati svojih delavcev, še manj jih motiti, kajti vedela, da je zdaj gneča največja.

"Halo? Nekaj se mi zgodilo, ne vem kaj, kje sem"… Delavka je prebledela. Poklicala je domov, kjer se je oglasila hči. Kje je mami, je vprašala, da ne bi zbudila strahu in panike.
Izvedela je, da je pri konjih.


Ko sta se sosedi poslovili, sta nadaljevali pot s svojima kosmatincema, pa tudi z njenim psom, ki jih je rad spremljal. Začelo je hudo pihati. Nenadna sprememba vremena ju je odvrnila od daljšega sprehoda. Da se Boni vrne sam domov, je bila navada, toda vseeno si je Fanika premislila in peljala psa proti hlevu. Kaj jo čaka, si ni prestavljala niti v najhujši mori.
Mateja je sedela na tleh okrvavljena, zmaličena, neprepoznavna. Skočila je v jamo k njej, ji pomagala vstati in jo peljala na podest, kjer se je usedla. Jok, vprašanja, zmeda…

"Mateja, me prepoznaš?Veš, kdo sem? Kaj se ti je zgodilo?"
Jok. Nikogar ni prepoznala. Klicala je pomoč. Groza, ogorčenost, številna vprašanja...

"Ni me udaril konj..."

… je bilo vse, kar je ponavljala, ne vedoč, kaj se je v resnici zgodilo; instiktivno je hotela zavarovati njej tako draga bitja. Bilo je jasno: brcnil je ni, na obrazu ni sledu podkev. Fanika je iz svojega žepa potegnila rabljen robec in ji začela brisati obraz ter sledi kruha v laseh, ki jih je pri lizanju pustil njen Ali in jo tako obudil iz nezavesti.
Potem je zagledal moža.

Spet sem naredila neko sranje. Kaj pa zdaj? Kaj bo z otroki? Služba?
Tisoč problemov ji je švigalo skozi glavo. Z jezikom je oblizala zobe. Tukaj so. Le tako čudno so postavljeni… Zakaj ne morem premikati ust? Zakaj ne vidim ničesar?Kaj se mi je zgodilo??
Končno je prispel reševalni avto . Oddahnila si je. Toda megleno opazovanje njihovih obrazov ji je vzbujalo grozo in skrb. Je kaj hudega?

Dobro, obrišite me, grem domov, dan počitka in bo dobro. Bom že.

Pa ni bilo tako… Ko so jo položili na nosila in zaprli v avto, je bilo, kot da so za njo zaprli vrata njenega dotedanjega življenja. Počutila se je varno, mirno, morda celo srečno. Pravijo, da se v trenutkih stresa, nezgode, začne sproščati hormon sreče in očitno je le-ta deloval s polno paro. Ni ji bilo mar ne za otroke ne za moža ne za službo, nič je ni skrbelo, pomembna je postala samo ona.
Spomin začenja pojenjati, glasovi se umikajo v daljavo… Pritisk pada…
To je to, je pomislila. Smrt niti ni tako huda. Bilo ji je vseeno, če se zbudi ali ne. Predala se je. Kar bo, pa bo.
Zavedla se je šele v bolnišnici. Spominja se le glasu zdravnika, ki je rekel, da tukaj nimajo z njo kaj počet, takoj naj jo odpeljejo v Maribor. Usedla se je, poskušala odgovoriti na nekaj vprašanj, kaj, kje, kako, zakaj, pa je bilo vse, kar je prišlo iz nje, bruhanje v loku.
Pričelo se je neskončno popotovanje.

2.
Na Maribor je imela sicer lepe spomine, sedaj pa jo peljejo tja tako nebogljeno. Jutri mora prositi nekoga, da sporoči vsem njenim, da bo kakšen dan odsotna.
Prihod v bolnišnico je bil šokanten. Zbrana ekipa zdravnikov, asistentov in medicinskih sester je čakala v pripravljenosti. Njeno telo se je treslo in ni mogla odgovarjati. Saj niti ni vedela, kaj govori in kaj pravzaprav hočejo od nje.
Okulistka ji je odstranila kontaktno lečo, videla tako ali tako ni ničesar. Potem so jo slekli, umili in sprejeli na intenzivno nego. To je bil pravzaprav začetek njenega boja, muk. Prva noč je minila v blaznih bolečinah.
Boli, boli, je tiho ječala. Prijazen glas ji je dopovedoval, da dobiva analgetike. Če izgovarjam na glas, potem boli manj. Božala se je po obrazu in si skušala predstavljati, kako izgleda. Pogledi sester in zdravnikov so bili togi. Prišel je mož. Poklicali so zdravnika.
"Zarezali bomo od ušesa do ušes. Potrebno bo sneti obraz, polomljene so vse obrazne kosti, ne moremo napovedati uspešnosti operacije, pričakujemo pa, da bo trajala od 9 do 14 ur…Oko se ne odpira, bomo videli, lahko da ga bo izgubila ali oslepela."
Molče je stiskala moževo roko. Bo že. Saj lahko govori, razmišlja, hodi. Optimizem je ni zapustil. Ni želela obiskov. Ni je skrbelo za otroke, vedela, je, da so v dobrih rokah. Vendar pa ni imela moči tolažiti in opazovati obrazov, ki bi samo srepo zrli. Da se menjata dan in noč, je zaznala po pogovoru sester. Tako mirni in tako pomirjajoči glasovi.
Spati ni mogla, bedeti tudi ne. Samo ždela je kot kup gmote in čakala.

Dobro, čaka me operacija obraza. Nos je zlomljen, pa kaj potem?!
Glede na razvoj plastične kirurgije si bo pač dala izdelati nov nos. Zobje so menda malce polomljeni, tudi to se danes da lepo rešiti. Pred očmi so ji plesale lepotice z revij, popravljene in popolne. Če se lahko dajo one operirat, bo pač to storila tudi sama, iz nuje. Samo botoxa ne...
Sobotno jutro. Verjetno je spala ali vsaj dremala, sestrin glas jo je predramil.
"Bo šlo vstati, gospa? Moram vas peljati v kopalnico, obrili bomo lase in vas pripravili za operacijo. "
"A vse?"
"Ja. Saj vam bodo hitro zrasli."
Že mora biti tako.

Ok, če ne gre drugače. Itak se je naveličala biti blondinka, le škoda ji je bilo morda dolžine las, ki so ji segali do ramen. Lakote ni čutila, čeprav je v vsem tem času morda pojedla nekaj žlic nekega mlečnega sranja, ki ga pravzaprav nikoli ni marala.

Kopalnica je bila majhna, komaj za eno osebo. Usedla se je na stol. Sestra je prijela škarje in jo začela striči. Potem je vzela britvico in jo obrila. Na gladko. Občutek je bil fantastičen. Z roko je pogladila svojo golo glavo. Tega sama nikoli v življenju ne bi naredila. Skušala se je pogledati v ogledalo, a je videla le obris. Škoda.

Odpeljali so jo v operacijsko sobo in golo zavili v zeleno plahto. Tresla se je od mraza, strahu ni bilo. Bila je mirna. In potem je tonila v deseturno spanje. Odhod in začetek novih časov.

3.
Po nekaj dneh so jo preselili na oddelek. Počasi je spoznala, da nima več vonja in okusa. Večino dneva je prespala. Končno je zbrala pogum in dovolila hčerkama obisk. Čakala je trenutek, ko ju bo lahko objela. Se bosta bali? Snidenje je bilo temu primerno: čustveno, s solzami. V njunih pogledih ni bilo kančka groze. Ni ju bilo strah gledati mamin spremenjeni obraz.
No, malo si čudna brez zoba… Solze, smeh, sproščenost.
Drugo jutro ju je poklicala, preden sta šli v šolo, čeprav je težko govorila.

"Veš, mami, una oddaja, ki nama ne pustiš gledati? Super model... tam je bla ena, ki je mela takšno nesrečo kot ti, isto operacijo, pa je potem na koncu zmagala."

Presenetili sta jo. Bili sta ji v večjo oporo, kot je pričakovala. Prerasli sta njena pričakovanja. Nudili sta ji več,mnogo več.
Iz dneva v dan je napredovala. Sama sebi se je zdela lepa. Zelo lepa. Prvič v življenju se je veselila svoje podobe v zrcalu. Vsak dan se je fotografirala. In se občudovala.
Zgodilo se je tudi nekaj, kar ji je pomagalo bolj kot analgetik.
V sobo je stopila čistilka.

"Dobro jutro, gospa, kako ste že danes lepi! K vam tako rada prihajam, vsak dan ste drugačna in vedno dobre volje."
"Ja, imam srečo, očitno sem zdrava in gre hitro."
"Ne, ne bo samo to, veste, ste zdrava in lepa od znotraj, zato se tako hitro kaže navzven."

V oči so ji prvič privrele solze.

"Pa lep dan..." je še dejala in s svojimi čistili odšla iz sobe.

Kaj tako lepega še ni slišala, ali pa je, pa je preslišala kot morda toliko drugih besed, lepih misli.

Nekega dne je počasi začela odpirati oko. Zgubila ga ni in tudi videla je! Še ena majhna zmaga. Hudo mravljinčenje obraza je le počasi izginjalo. Lic ne čuti. Nosa tudi ne. Niti ustnic. Kaj, če ne bo nikoli več občutila poljuba? Nič hudega. Za njo je sanjsko življenje, nadaljevala ga bo, s poljubi ali brez.

"V petek greste domov, danes vam začnemo pobirati šive", pravi kirurg.

Mukoma je držala odprta usta, bilo je huje, kot je pričakovala. Nežne zdravnikove roke so bile sicer vešče svojega dela, toda solze so same polzele iz oči. Odnehal je. Zasmilila se mu je.
Tiste šive na glavi bodo odstranili šele čez čas. Postopoma. V petek zjutraj ji je doktor prinesel odpustno pismo.

Kaj bo z menoj?Ne bi še šla. Tukaj sem tako varna. Bom znala biti sama?

"Tako, draga gospa, branja boste imela kar nekaj"…Preletel je postopek operacije. Prek 15 kovinskih ploščic in prek 70 vijakov je skritih v njenem obrazu. Nemo je zrla v papir, doktorja pa bi najraje objela. Hvaležna mu je bila za vsako sekundo, za vsak rez, vsak šiv. Počutila se je kot punčka iz cunj, zašita izpod spretnih rok, ki so ji všile tudi življenje.

Odhajala je kot zmagovalka, toda s tesnobo v sebi.

4. (prolog)

To je moja zgodba. Začela sem znova. Pasirala sem si hrano. Brala sem na glas, da nisem sproti pozabljala. Spala sem cele dneve. Nekaj pa mi je ostalo iz bolnišnice, in sicer sanje. Takšnih sanj, kot sem jih imela tam, nisem imela nikoli prej in nikoli po tem. Cvetoče lipe, mirno morje, bela jadra, cvetje, polno življenja in upanja.
Po dveh mesecih sem se vrnila h konjem. Tresoč sem se bližala hlevu, tekle so mi solze. Počasi sem sestavljala svojo nezgodo. Bila je le nesreča, sekunda, ki bi se lahko tragično končala. Pa se ni.

Življenje mi je dalo še eno priložnost. Samo enkrat sem padla v zares hudo krizo. Prijateljica je moj slečen obraz videla na plakatu na zdravniškem kongresu. Zvita sem ležala na postelji. Jok. Duševna bolečina me je strla do konca. Odločila sem se opraviti z vsem, kar me je tiščalo. Takrat sem edinkrat, a zares le za sekundo pomislila, zakaj sem preživela...

Vem, zakaj. Ker ne more biti drugače. Ker me življenje potrebuje.

Hvala, Franci,..res je, kot praviš..in imela sem srečo, da mi je življenje dalo še eno možnost, da ga izživim..in ga tudi bom!

Mateja, tvoja zgodba me je pretresla ampak na nek način sem jo sprejel z radostjo. V njej je toliko lepega, navdihujočega.
Sem nekaj slišal o tvoji zgodbi od Nuške, ampak tvoja izpoved je posebna.
Moj poklon.

hvala, Miro,tut js sem polna optimizma,nikoli niti za trenutek pomislila drugače..

in vsa ta zgodba je kriva, da sem začela tudi pisati, kar mi je bila najboljša terapija sploh

Mateja Kožar je napisal/a:

hvala, Miro,tut js sem polna optimizma,nikoli niti za trenutek pomislila drugače..

in vsa ta zgodba je kriva, da sem začela tudi pisati, kar mi je bila najboljša terapija sploh

Kapo dol ženskica draga moja Mateja sam še vedno ne razumem, brcnil te ni, misliš da te je z glavo v glavo po nesreči, jz sm skoz mislila, da si padla iz njega med ježo. Oprosti ker razglabjam, važno je, da si na tak način znala čez to in da se je srečno v nesreči končalo in da si tu z nami. Objem

Navada tega konja je (bila_ni več pri nas), da je mahal z glavo gor in dol, kadar je fehtaril stvari..in v trenutku, ko sem odložila vrečke, sem pogledala proti njemu in takrat je močno mahal z glavo gor in dol...a sva bla preblizu...on z gobcem, jaz z obrazom...sam njemu ni blo nič

Mateja

Zgodba je tako zapisana, da se nit niti za hip ne pretrga. Jasno si
predstavljaš dogodek, občutja. A kar si dala skozi in s kolikšno voljo
za naprej: ja, ni bilo druge kakor da sanjaš kaj tako čudovitega. Bila si deležna velikega daru. Tukaj si med nami in sedaj si ti ta, ki obdarjaš. Hvala ti. Opiši te svoje sanje. Imela si priložnost vstopiti vanje in to z razlogom. Odlično ti gre proza kot je že omenil Svit. Piši, daruj.

hvala, hvala za lepe želje, lepe komentarje..nisem vedela, dokler ni bilo spisano, kakšna je sporočilnost..potej je na bilo na dlani..ne sočutje, ne bolečina, pač pa edino in zgolj tako ,kot pravi Miro,...da navdahne bralca z Življenjem...

Huh! Ne vem če sem sploh kdaj pomežiknil med branjem.
Zelo lepo se bere, čeprav sem imel skozi vso zgodbo cmok v grlu.

hvala...cmok pa...splakni

O, Mateja..Tole zgodbo sem pa jaz že nekje prebral že dolgo nazaj, nakar sem se večkrat vprašal le kam si šla.
Me pa veseli, da si prava borka in si se izvlekla iz te nesreče, kot zmagovalka in da si uspešna..Seveda vem, da te kaj in te še bo spominjalo na to nesrečo..
Opisala, si pa zelo lepo..
Želim ti vse dobro.

Lep pozdrav. Jože

jep, to sem jaz... in še sem z nami..