Še zadnje postorim zaprem atelje in se odpravim domov, je v slušalko povedala Gabi svoji hčerki Simoni, ta jo je tisti dan klicala že neštetokrat, bila je že malo utrujena od njenih klicev.
„Mami“, je dodala Simona, še zadnjič te prosim pridi čim prej, potrebujem te.
Joj ta mladina, si je na tihem mislila Gabi!
Simona je bila njena edinka, razvajeni otrok vendar ne egoistična, vedela je do kje je meja dovoljenega, da kje ji mama dovoli in se pusti razdajati. Nekoč ji je tudi dejala:“
Draga moja, zelo te imam rada vendar življenje niso samo rožice, zato moraš tudi sama stopat po tej poti!“
Takrat je punca pričela resno razmišljat, nenazadnje ima mami prav, kaj bom večni otrok! Tega si pod nobenim pogojem ni želela, toda danes je resnično potrebovala svojo mamo, Gabi je to čutila ravno iz tega razloga je postorila še potrebno in se hitro odpravila domov.
S svojo družino je živela v bogati četrti na obrobju Rima, njen mož uspešen in zelo znan odvetnik ji je nudil vse kar si je poželela, toda zadnja leta ni bilo več tisto pravo, nista bila več na valovni dolžini. Bil je priden, deloven, skrben mož in oče ali ob prostem času, če je le prilika dala in okoliščine dopustile segel po kozarčku rujnega. To mu je tudi namignila ali gospoda se niso dali, vedno je bil pri roki izgovor, Gabi je to potihoma motilo, gledano resnici v oči bilo je kar nekaj stvari katere so jo krepko motile pri njenem življenjskem sopotniku. Kakor pravi pregovor:“ V vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega, dobro je bilo to, da je bila tudi sama obrtnica, torej delovnik si je krojila tako kakor obleke v ateljeju, sama.
Ob svojem delu je uživala, že od rane mladosti si je utrla pot v svet mode, imela je svojo šivalnico, atelje in butik.
Lahko si je privoščila biti z doma kolikor je želela. Prva leta je zaradi hčerke imela krajši delovnik, ali sedaj ko ji je postajalo doma utrujajoče si je kar naprej nalagala novih obveznosti.
Iz preprostega razloga, v delu je pozabila na probleme misleč da čas prinese svoje in neki dan se bodi stvari ponovno spravile v red. Odnosi se nikakor niso zgladili, mož ji je izkazoval naklonjenost toda njej do tega ni bilo kakor prej, rekla si je naj bo kar hoče, vendar ne uspem ga več ljubiti kot prej.
Morala si je priznati, na trenutke so jo njegovi objemi in poljubi spravljali ob živce, mož je ta njen odmik opazil, tudi namignil ji je : Slutim da si se spremenila!“
Res je bilo, spremenila se je drugače je pričela gledati na svet, ni ji bilo toliko do materialnih dobrin on je vse bolj gledal skozi denar, to jo je tudi krepko žulilo.
Vse skozi denar, denar in vedno denar, kaj za vraga ti bo toliko denarja?
Kaj boš z njim počel, ali ga boš s seboj odnesel na oni svet, ali si boš vse svoje imetje prenesel zraven groba tako da bodo še vsi ostali živeči videli koliko si za svojega življenja zaslužil in ustvaril?
Vse skupaj je bilo že zelo daleč, pričelo jo je nažirat, razmišljat je pričela o nenavadnih načrtih.
Njeno podjetje je uspešno poslovalo, saj ga je vodila skrbno kakor najboljši gospodar je upravljala s vsem, to se ji je tudi obrestovalo, toda sedaj si je z drugim belila glavo.
Prej naj se hčerka pozdravi, potem bom nadaljevala s svojim načrtom, je premišljevala.
Pred nekaj dnevi je obiskala svojega dolgoletnega prijatelja pravnika, vedela je da mu lahko zaupa in ravno zato se je odločila da mu razodene svoj načrt.
Mario je bil dober človek, Gabi je spoštoval želel ji je vso srečo, zato kakor pravnik in prijatelj ji je svetoval v njeno najvišje dobro.
Ko mu je vse do potankosti zaupala, se je čisto narahlo nasmehnil in dodal: Gabi od tebe si nebi nikoli obetal nekaj podobnega, vendar spoštujem tvojo voljo in te podpiram. Če si se tako odločila, je že bilo tako potrebno. Ja je dodala, veš Mario če bom možu priznala da želim ločitev, bo vso situacijo še oviral, tako se mi zdi edina pravilna odločitev, ta možnost.
Pripravil ji je vse potrebno glede podjetja, prenos nosilca , računi in vse obveznosti je prenesla na hčerko v slučaju da se njej kaj pripeti. Bila je skrbna in vedela je, v poslovnem svetu se ti hitro zamajejo tla pod nogami zato je vzela vse v zakup. Hitro si ob zaslužek, ravno iz tega razloga je poskrbela za vse podrobnosti, nič nista izpustila z Mariem, tako da Simona bo imela tudi dobrega svetovalca v kolikor bo potreba pokazala. Včeraj je bila pri njemu da opravita še slednje, pa jo je čisto naivno vprašal: Gabi ali si se dokončno odločila? Dokončno Mario je dodala, že vse je urejeno s sestrično sem se zmenila, na začetku bom pri njej prebivala, potem bom pa videla. Kaj pa domači Gabi, je skoraj tiho dodal Mario? Simono bom obvestila takoj ko odplujem, ko bo ladja nekje sredi Tirenskega morja ne bo prišla po mene. Staršema bom vse razložila ob mojem prihodu v Ameriko, vem da me bosta razumela.
Kaj pa mož, doda Mario?
Ne vem in tudi me ne zanima, preveč sem oklevala, se borila, vztrajala, izmikala njegovemu obnašanju. Žal nisem bila poslana na ta svet da bom drugih spreminjala.
Ker sem kakor odrasla in odgovorna oseba uvidela, da takega življenja ne prenesem več in mi je vse skupaj ena sama muka, sem se odločila , preprosto odidem.
Sčasoma se bodo stvari umirile, um se bo meni in njim zbistril, potem čez čas lahko se odločim pridem ponovno domov, do takrat bom živela kakor sama želim, ne kakor me bodo drugi usmerjali.
Tudi če sem se odločila za zakonsko zvezo, nisem pa podpisala da bom v vezi ostala pod vsakim pogojem, na milost in nemilost drugih, o ne to pa ne!
Kakor veš, je še dodal Mario.
Iz razmišljanja jo je predramil telefon, ponovno je bila hčerka. Evo, samo še ključ obrnem in za deset minut sem doma ljubica, ji je dejala. Zaprla je vrata sveta katerega je oboževala, vendar je vedela da odločitev katero je sprejela je bila pravilna. Morala je poskrbeti tudi za sebe, za svojo dušo. Ta je rabila počitek, umiritev in ponovni zagon, katerega bo tam čez lužo tudi dobila.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
