Že tretjo skodelico kave si je pristavila na mizo dolgo je oklevala, danes bom zbrala ves pogum povedala bom svojo plat medalje, to si je obljubila:“ Dajana, danes povej kar jima gre, onadva sta tudi tebe pred leti postavila na realna tla in pred dejstvom, tako napravi tudi ti!“
Dovolj ji je bilo tistih besednih bojev v katere je bila hote ali nehote vpletena.
Starša je imela zelo rada, ali sedaj je presegalo vse meje. Pred leti je prisostvovala njunemu burnemu kreganju pri kateremu nista vedela, uho male deklice je vpijalo kakor spužva. Tudi če je mama govorila bolj na tiho je slišala, spoznanje da si je nje, Dajane ni želela jo je zabolelo, kako je lahko to rekla v pričo nje, tudi če je bila mala, tega mama nebi smela takrat izustit.
Leta so tekla in Dajana se je počutila ob vsaki domači nevihti edini krivec, krivdo je stresala na sebe, dejala si je: Če bi mene ne bilo, bi bila onadva srečna, mama bi imela kar si je vedno želela, dobro službo oče pa svojo strast, kolo.
Imela je nekaj let starejšo sestro, ta je zelo zgodaj okusila svet, odšla je na študij v Ameriko in tam tudi ostala, ustvarila si je svoje življenje enkrat letno jih je obiskala, oni so vrnili obisk in to je bilo vse. Njene težave so se pričele v osnovni šoli, ker se je čutila krivo za družinsko nesrečo je sklenila da se kaznuje.
Kazen je bila kruta, ni smela tega sklepa sprejeti, ali tako je odločila, sledila so leta napora, tisti čas se nista starša toliko posvečala njunim odnosom saj je bila ona v centru pozornosti, bojevala sta se z njo in njeno boleznijo.
Anoreksija, je dodala šolska zdravnica ob obisku in družinskem posvetu, mama je prebledela ob tistih besedah, oče je pogledal nekam v tla, videla je razočaranje v njegovih očeh, tudi razumela njegovo stisko, ali to je bila kazen, saj tudi onadva sta njo kaznovala.
Sledilo je zdravljenje, muke katere so prestajali niso bile enostavne, boji so sledili, čas odrekanj, kriznih obdobij veliko truda sta starša vložila v to njeno vragolijo, če jo je lahko tako poimenovala, saj samo ona je vedela zakaj je tako bilo.
Napredek je bil počasen ali je šlo, končala je šolanje, stanje se je stabiliziralo, za vse to je bila sama zaslužna, kakor se je odločila da se upre tako je tudi sklenila da prekine s to igro in želi živeti, ne bo se predala, rekla jima je: Borila se bom za svoje življenje!“
Tako je tudi uspela, danes je bila uspešna, vedela da ima svoje mesto v družbi, med ljudmi, toda nekaj je manjkalo, starša nista bila srečna, ni vedela kaj bi naj bilo, ali to jo je dušilo.
Vedno bolj poredko se je vračala domov, njuno stisko je prezirala. Na vse to je pozabila ko se je predajala ekstremnim užitkom, v športu je dušila stisko domačih, beg v svet nerealnega. Vedno manj je razumela svet odraslih, ta čuden svet, nekoč je izjavila, jaz že ne bom imela otrok ni povedala zakaj vendar mislila si je svoje: Kaj mi bodo otroci, da trpijo tako kakor sem sama, ob nezadovoljstvu in vedno novimi boji ne hvala lepa, tega ne bo pri meni!
Živela bom sama tako kakor bom lahko, po svojih najboljših močeh. Tisti čas ni poznala prave ljubezni, res da je bil Branko njen dolgoletni spremljevalec, tudi par sta bila, vendar do njega ni čutila nič razen naklonjenosti, ljubezni že ne, saj mu tudi nikoli ni rekla da ga ljubi, on je ravnal enako, iz njegovih ust ni ušla tista beseda“ ljubim te“.
Zakaj bi neki verjela v ljubezen, če je gledala svoja starša, imela sta vsak svoje življenje, skupaj ali oddaljena eden od drugega.
Nekoč je opazovala očeta, doma ga je nekaj dni zavestno sledila s pogledom in opazila da se v njemu nekaj dogaja, bil je odsoten, nezbran nič oprijemljivega ni videla na njegovem obnašanju ali notranji glas ji je dejal: Oče ni srečen, nekaj kali njegov mir!
Po tistem dogodku je nekega popoldneva prišla iz šole prej, odpadla jim je zadnja ura pouka in tako je presenetila očeta.
On je ni slišal ko je vstopila, bil je zamišljen nekaj je prebiral, samo toliko je opazila da mu po licu polzi drobna solza, bila je presenečena, nikoli ni videla svojega očeta jokati, kaj mu je sedaj omehčalo srce se je spraševala?
Naj bo kar hoče tudi on ima pravico do svoje zasebnosti, je že bilo ganljivo, zato so se mu utrnile solze. Tudi če jo to ni prepričalo je pustila dogodek za seboj ter ga pozabila.
Toda danes je prišlo vse za njo, slišala ga je kako se po telefonu pogovarja, ujela je le nekaj besed, te so bile dovolj da je prepoznala zanko in srš vsega.
Ravno ta pogovor je bil odločilen, to bo izpeljala do konca, odprla jima bo pot, ne smeta več trpeti, zakaj!
Spoznanje da oče ljubi drugo ji je pustilo grenak priokus, ali da sta njena starša ravno zaradi tega nesrečna jo je opogumilo da jima odpre oči, če ona dva ne zmoreta tolikšne korajže, bo bila ona glavni akter tega.
Danes bo jima rekla: „Draga moja starša, prišla je ura da odpreta oči, si ne mečeta peska vanje, bodita odrasla sprejmita svoje odgovornosti do sebe in drugih, napravita nekaj za sebe, zaključita vajin zakon, ta nima niti kančka upanja več, že davno je potonil, to vama polaga na srce vajina hči Dajana!“
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
