Tiho z roko v roki sta stopala po tisti gozdni poti, tako močno sta si želela drug drugega..
Zamišljena sta se poigravala s svojimi mislimi, le srci sta bili dve ali združeni v eno.
Njuna pravljica je zagledala luč sveta v pozni jeseni, tisti čas so se ponovno odpirala šolska vrata, nemir je naraščal v njej.
Dolgo predolgo je bilo poletje, za njim so se izgubile vse sledi, nič več pisne besede z njegove strani, ni vedela kako se mu ponovno približat, kako da mu pokaže da se veseli njunega snidenja.
Premišljevala in tuhtala je, kaj da mu napiše, kako da se mu približa, kaj se z njim dogaja, vse kar je vedela je bilo malo ali pa nič.
Stanoval je v oddaljenem mestu, na drugi strani tiste lepe deželice, prelepi so bili za njo tisti kraji. Reka katera se je vila in krasila tisto pokrajino je bila nekaj posebnega, daleč je segal njen sloves, tako lepo je bila tudi opevana od znanega pesnika, dobil je nad ime in to ni bilo malo „Slavček!“
Nekoč ji je tudi zaupal, da mu reka kot taka ni všeč njena barva mu je ogabna, toda njej je veliko pomenila, šele tisti čas ko se je zavedala svoje ljubezni do njega je ugotovila zakaj ji je ta del sveta toliko pri srcu.
Ne vedoč, ali nekoč je živela v njegovi bližini, tisti čas se nista poznala, bil je še čas zorenja velike ljubezni med njima.
Vse to se je prepletalo v njeni glavi igra spominov in želja, ali tisti trenutek ni bilo več tako pomembno, bila sta skupaj z roko v roki eden ob drugem, ljubezen se je pretakala po njunih žilah, stopala sta na krilih ljubezenske pravljice.
Tiste noči se nista vrnila v dolino, prespala sta v gorski koči tako je bilo tudi dogovorjeno.
Malo besed, saj jih tudi nista potrebovala, dovolj jima je bila bližina drugega, slišala sta bitje njunih src in to je zadostovalo za srečo. Z novim dnem je nastopilo presenečenje, sneg!
Tako zelo sta ga bila vesela, navdušena nad zimsko idilo, se predajala snežnim radostim. Zvečer vsa premražena in mokra sta se podala v njuno ljubezensko gnezdece. Soba je bila ogrevana, v kaminu sta naložila dolga polena, živi ogenj naj bi ju grel do jutra. Nista potrebovala veliko, vsa premražena se je ovila ob njegovo telo, vedel je kaj si želi prebiral ji je iz oči. Nežno ji je sezul mokre čevlje, odstranil nogavice ter za uvod ji pričel masirati stopala...Ni rabila veliko, nežno mu je zašepetala:“ Ljubim te, ti si tisto kar sem v življenju brezupno iskala!“ Dovolj je bilo, to ga je podžgalo, ni prenesel več, tam je bila ponujala mu je vse tiste ženske dobrote, kako da se jim upre, kako da zadrži željo v sebi, ko pa je srce tako noro razbijalo in klicalo po njej.
Še vedno je bilo slišati pokanje polen, ogenj je opravljal svojo nalogo, ona ni slišala tega, edinega dogodka katerega se je zavedala je bil on, tisti kateri ga je sanjala toliko časa, tokrat je bil tam, njen ob njej in na srečo tudi del nje, ko sta se v valu strasti združila v eno.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
