"VERONIKA IN NJENO ŽIVLJENSKO POSLANSTVO"

Evo me mami, se je tiho zadihano oglasila Veronika, sem že tu, si me potrebovala?
Ne, le hotela sem vedeti kod hodiš, že lep čas te nisem videla v svoji bližini pa me je skrbelo. Nič bat mami, bila sem v mojem svetišču, molila sem svetemu Očetu, bila je ura molitve kakor vsaki dan, verjetno ti je zbežalo?
Joj oprosti, dragi otrok, pozabila sem!
Se mi lahko malo pridružiš, rada bi poklepetala s teboj Veronika, je dejala mama svoji deklici.
Takoj se ti pridružim samo še nekaj postorim za šolo in pridem, letim.
Bila je nežno malo dete, pravi Božji blagoslov staršev Jožeta in Marjane. Kakor četrti otrok je uvidela luč sveta, zelo sta bila ponosna na svoje otroke, toda ona je imela poseben sij, bila je nekaj kar ni bilo dano očem, le čutilo se je ob njeni navzočnosti. Energijo katero je prinašala med ljudi in v prostor je bila brez primerjave, v njeni bližini je bilo vse kristalno jasno, čisto, brezmadežno. Nikoli in nihče ni posegel po grdih besedah, dejanjih, črnih mislih, še manj pa po čenčah in ogovarjanjih, vse je spravila v red, dobro voljo in smeh.
„Luč Božja“ ji je rekla soseda.
Starša sta to vedela imela na znanje, izkazovala tako kakor drugim ljubezen in zaupanje, pri njiju so se otroci počutili varne, vredne sebe.
Jože in Marjana sta izhajala iz vernih družin, ravno to ju motiviralo da sta sklenila: Najine otroke bova vzgajala po Božji podobi in v luči vere.
Zavedala sta se, vera je tisto kar človek potrebuje, nauki katere uči Božja beseda je vodilo za življenje.
Evo mene mami: Reci, kaj si želela se pogovoriti, ali kako povedati predno se poslovim in odidem v šolo?
Ne dragi otrok, je mama dodala, hotela sem se pogovoriti in to resno!
Če me spomin ne vara, je kmalu zaključek šole, a ne?
Res je, kaj si želela vedeti? Nekaj me zanima, prihodnje leto končuješ, matura in potem vpis. O čemu razmišljaš, ali imaš že kako idejo za naprej, je dodala mama.
Mogoče da bosta z očetom razočarana, toda želim si nekaj posebnega, rada bi se vpisala na teologijo. Zakaj neki otrok, je dejala mama, dobro veš da z očetom bova sprejela vsako tvojo odločitev. Že, že je dodala Veronika vendar imam tudi izpeljan načrt za naprej.
Kakšen pa je, če smem vedeti se je od začudenja ponovno oglasila mama.
Nekaj imam v mislih, rada bi svoje življenje posvetila pomoči potrebnim ljudem, na svetu je veliko takih, bolnih, od sveta pozabljenih, otrok v sirotišnicah...
Neke noči se mi je sanjalo: Nežna bela svetloba me je obiskala, tihi glas, rekel je, Veronika jaz sem tvoj angel varuh nič se ne boj, tvoje poslanstvo tu na zemlji ti podajam, pojdi in pomagaj otrokom po svetu, te pričakujejo in se že veselijo tvoje bližine!
Od tiste noči nimam več mira, vsaki dan vidim pred seboj tisto sliko, otroci me potrebujejo mama, rada bi jim pomagala, vem da edino to me bo osrečilo, samo tako jim bom lahko prenesla Božji blagoslov.
Mami ni bilo vseeno ob njenih besedah, toda zavedala se je nečesa, otrok je del mene, moja kri ali nimam nobene pravice da vplivam na njene odločitve, ona je svoj gospodar.
Veronika je čutila mamino zaskrbljenost, vedi mama vse bo dobro in to dobro veš, bova na vezi, v današnjih časih je za vse poskrbljeno, do takrat je še časa.
Nežno jo je objela, se naslonila v mamin objem, ta ji je rekla; Ljubim te otrok moj, kjerkoli boš hodila, bom molila za tebe, Bog te blagoslavlja zato vem da ti bo uspelo.
Hvala ti mami je dodala se približala njenemu licu jo nežno cmoknila, adijo, moram v šolo se vidiva zvečer, bodi blagoslovljena hčerka je zaklicala mama v pozdrav!