hodim po Zemlji vsa tisočletja
univerzum vidim bodoč
iščem v srcih tiha zavetja
vem, da tako bo nekoč
krila so moja nevidna
in redkim so na vpogled
le majhna peresa so vidna
skrivnosten je ta obred
znam tudi ljubiti
z jezo sem tudi bogat
človeško življenje zgubiti
smrti obsodbo prebrat
in čudna so pota Gospoda
ker sam sem sebi gospod
nikomur nisem oproda
za čast in moralo povsod
nikomur žalega nočem
vsakomur kar mu gre
z makedonsko dušo ne jočem
je v smehu slovensko srce ...
gabriel stormer