ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA

Ko sem bila še zelo resnih... ah, ne, ne - roosnih
let, sem mislila, da lahko premikam gore in spremenim svet. In da, seveda....
vem vse... ali pa skoraj vse...Tam okoli tridesetih nekje sem se začela zavedat, da pravzaprav ne vem
nič. Ampak res nič... Ne vem točno, kdaj je življenje
postalo eno samo vprašanje. Brez odgovorov.
Kdo sem? Zakaj? Od kod... in kam...? Neizpolnjene
želje, neuresničena hrepenenja...

Takole so tedaj izgledale moje izpovedi:

»Minevajo dnevi, tedni, meseci.. Včasih se zdi, da so vse le grde sanje,
ki bodo izginile z novim jutrom. A ko odprem oči, z grozo ugotovim,
da niso bile sanje. Da so vsi ti grozoviti občutki
resnični; da vsakič bolj
ranijo od premnogih zabitih žebljev razboleno dušo in
puščajo za seboj neizbrisne rane.
Težko se soočam z vsem tem čutenjem, kajti želela sem
le... nekomu pripadati, čutiti, da sem nekomu pomembnejša od vsega; iti z roko
v roki
in vzajemno iskati lepoto, ki ne mine. In se skupaj
postarati.«

»Težko je strniti na list papirja trideset let svojega
življenja. Trideset let –
kratkih, a vendar dovolj dolgih za premnoga spoznanja.
Rojena materi,
ki ljubezni ni znala izkazovati... in očetu, ki me je
zavrgel...
Mnogo solza sem pretočila, a v svojem srcu sem vedno
nosila
vero, upanje, ljubezen. To je bila svetinja, samo
moja; sončni žarek v dneh iskanja, ko sem padala in ponovno vstajala v upanju.
Verjela sem, da bom s svojo ljubeznijo osrečila tebe
in otroke, ki jih bova imela. Kako zelo sem se zmotila. Že davno si ne mečem več
peska v oči – priznam poraz. Vse moje
življenje se zdi kot barka, ki neprestano pluje po zdaj bolj, zdaj manj
razburkanem morju in vztrajno išče svoj pristan. In ko se skozi temo zasveti luč svetilnika,
ko upa, da bo končno le pristala v varnem zavetju, prihiti velikanski val in jo
odnese nazaj, daleč na odprto morje, novim valovom naproti. ... In spet
iščem... iščem... iščem...
Ramo, na katero bi se mogla nasloniti; roko, ki bi me
dvignila v novo upanje. Počutim se utrujeno in staro od nenehnih ZAKAJ???
Zakaj mi je spodletelo? Kdaj in klje sem naredila napako, zaradi
katere tako zelo trpim? »

»Sem mar res v zmoti, ko v tem današnjem odtujenem,
norem svetu , v svetu, kjer življenje ubija misel na druge zaradi lastnega boja
za obstanek, ičem tisto Nekaj več? Sem v
zmoti, ko želim v tem življenju najti in uresničiti tisto iskrico prave
ljubezni, ki iz človeka naredi Človeka?? Ali ni živeti za druge in jih
osrečevati pravi smisel in sreča našega življenja??Bom kdaj zmogla in znala v polni meri biti mati? Bom znala prižgati luč v očeh svojih treh
deklic, da bodo spoznale ljubezen in jo ponesle s seboj v življenje? Bom znala
vzbuditi v njihovih srčkih tisto vero in upanje, da bodo spoštovale življenje
in ga ljubile?
Bom znala.., zmogla.. biti žena svojemu možu – nežna,
ljubeča, ženska...
Mu bom znala pokazati izvir ljubezni, ki kipi v mojem
srcu, a se je na njem nabrala usedlina razočaranja in bolečine, skozi katero
njegove oči ne morejo prodreti Moj
Bog.., tako težko je hoditi sam...«

Zdaj seveda že dolgo ni več tako, čeprav je trajalo
celo večnost, da sem se začela spoznavati in odkrivati... In da mi je vsaj
kakšna malenkost postala malce bolj jasna. Sem ter tja je na travniku duše
zraslo tudi kakšno večje spoznanje. Tako, ki je v marsičem spremenilo moje
življenje na bolje.Eno največjih in najpomembnejših je bilo, da sem v
resnici odgovorna le za svoje misli, besede in dejanja... Da ne morem vplivati na besede in dejanja
drugih..., lahko pa se sleherni trenutek odločim, kako bom nanje reagirala.
In, če udarec vrnem z udarcem, v čem sem torej boljša
od »storilca«???
Od tistega trenutka naprej me v »vojno stanje« ne more
spraviti nič in nihče... Istočasno pa
sem imela priložnost spoznati, da je iskrena prijaznost in toplina tisto, kar v
resnici razorožuje....

Še vedno pa sem tisto čudo, imenovano ženska...
Tipična. Z vsem, kar spada zraven. Saj
konec koncev zorenje in ponotranjanje duhovnih vsebin še zdaleč ne pomeni
stanja neke konstnatne blaženosti ali nirvane.... Nekje sem prebrala tole misel nekega modreca:
»Dokler se nisem zavedal..., sem bil žalosten. Zdaj, ko se zavedam..., sem
žalosten še bolj«
In še kako prav ima.
Kajti živo zavedanje prinese s seboj tudi veliko globljega doživljanja
stvari..., razlika je le ta, da z vsemi temi čustvi znaš ravnati. Jih poimenovati... in uravnovesiti z razumom.

In ker sem ženska..., je čustev seveda ogromno...
Psihologi.. in drugi poznavalci človeške duševnosti
pravijo,
da so moški kakor elastika – se približujejo, oddaljujejo
in ponovno približujejo...
Ženske pa so....ah, oprostite... SMO kot valovi.
Samozavest in čustveno razpoloženje ženske se
spreminja –
dviguje se in pada kot val. Ko doseže dno, je čas za
čiščenje čustev...

Pri sebi to valovanje prav dobro opažam...
So dnevi, ko čutim tisto mirno zbranost, radost in
optimizem...; ko je življenje eno samo sonce in me razganja od energije....
Potem pa nenadoma.... bum... padec v globino...
Poznate to?? Neznan nemir, v prsih tako čudno tišči.., od vseh mogočih čustev,
pomešanih med seboj kot ena dobra zelenjavna čorba... Zmeda v srcu..., nič mi ni jasno,
postavljajo se vprašanja, na katera bi nemudoma hotela
odgovore...
V očeh solze... Vse se zazdi tako odveč in brez
veze... Takrat se v sebi zvijem v klobčič..., se umaknem v samoto... ali pa
najdem potrpežljivega poslušalca...
Edina stvar, ki se mi v takih trenutkih zdi dobra, je
ta, da se na nikogar ne znašam..., ne obtožujem... ne nadiram...in ne pošiljam
v tri krasne...
No, to je pa tudi nekaj...

Ja...., ženska pač.
Toda ponosna sem na to.

Čestitke, ljuba Mojca.
Skozi VAS prihajamo na ta svet.
Nekateri moški se tega že zavedamo.

Tvoja ugotovitev, da smo drug brez drugega še bolj revni kot sicer, je zlata vredna, da pa bi se nehali spotikati ob pričakovanja, pa je vendarle osredinjenost nase, na svoj VIR, ki je v vsakomur, najpomembnejša, saj nas obvaruje iluzij in razočaranj. Tretje obdobje v inkarnaciji je najpomembnejše, saj nam omogoča, da se oddahnemo od nalog, ki smo jih imeli z vzpostavitvijo družine in z rastjo potomcev. Zdaj je čas, ko se brigamo zase in to v najbolj žlahtnem pomenu, saj smo sposobni videti, kako nadomestiti vrzeli, ki so nastale.
Sprejmi Ljubečo moč.

Mojca, ko sem tole brala ... se le nisem več počutla tako samo v tem ... Ne bom več govorila, saj vem da razumeš. Ampak, a je res to tipično žensko? Ti občutki in valovanja ...Počutim se tipična ženska, ampak kadar grem čez ta svoj čustveni svet in vse kar opisuješ, se mi zdi, da sem edina zgubljena duša in vsi okrog mene normalni in stabilni, no ne vsi ... večina pa že

Grrr
Objem

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Pet 4 Jun 2010 - 14:38

Svit Valovnik je napisal/a:: Čestitke, ljuba Mojca.
Skozi VAS prihajamo na ta svet.
Nekateri moški se tega že zavedamo.

Tvoja ugotovitev, da smo drug brez drugega še bolj revni kot sicer, je zlata vredna, da pa bi se nehali spotikati ob pričakovanja, pa je vendarle osredinjenost nase, na svoj VIR, ki je v vsakomur, najpomembnejša, saj nas obvaruje iluzij in razočaranj. Tretje obdobje v inkarnaciji je najpomembnejše, saj nam omogoča, da se oddahnemo od nalog, ki smo jih imeli z vzpostavitvijo družine in z rastjo potomcev. Zdaj je čas, ko se brigamo zase in to v najbolj žlahtnem pomenu, saj smo sposobni videti, kako nadomestiti vrzeli, ki so nastale.
Sprejmi Ljubečo moč.

Krasno! Da te najdem tukaj? Mojca, bravo!

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Pet 4 Jun 2010 - 14:51

Bojana Mihalič je napisal/a:

Svit Valovnik je napisal/a:: Čestitke, ljuba Mojca.
Skozi VAS prihajamo na ta svet.
Nekateri moški se tega že zavedamo.

Tvoja ugotovitev, da smo drug brez drugega še bolj revni kot sicer, je zlata vredna, da pa bi se nehali spotikati ob pričakovanja, pa je vendarle osredinjenost nase, na svoj VIR, ki je v vsakomur, najpomembnejša, saj nas obvaruje iluzij in razočaranj. Tretje obdobje v inkarnaciji je najpomembnejše, saj nam omogoča, da se oddahnemo od nalog, ki smo jih imeli z vzpostavitvijo družine in z rastjo potomcev. Zdaj je čas, ko se brigamo zase in to v najbolj žlahtnem pomenu, saj smo sposobni videti, kako nadomestiti vrzeli, ki so nastale.
Sprejmi Ljubečo moč.

Krasno! Da te najdem tukaj? Mojca, bravo!

Oooooooooooooo ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Herz

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Pet 4 Jun 2010 - 15:11

Mojca Žugman je napisal/a:

Bojana Mihalič je napisal/a:

Svit Valovnik je napisal/a:: Čestitke, ljuba Mojca.
Skozi VAS prihajamo na ta svet.
Nekateri moški se tega že zavedamo.

Tvoja ugotovitev, da smo drug brez drugega še bolj revni kot sicer, je zlata vredna, da pa bi se nehali spotikati ob pričakovanja, pa je vendarle osredinjenost nase, na svoj VIR, ki je v vsakomur, najpomembnejša, saj nas obvaruje iluzij in razočaranj. Tretje obdobje v inkarnaciji je najpomembnejše, saj nam omogoča, da se oddahnemo od nalog, ki smo jih imeli z vzpostavitvijo družine in z rastjo potomcev. Zdaj je čas, ko se brigamo zase in to v najbolj žlahtnem pomenu, saj smo sposobni videti, kako nadomestiti vrzeli, ki so nastale.
Sprejmi Ljubečo moč.

Krasno! Da te najdem tukaj? Mojca, bravo!

Oooooooooooooo ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Herz

Tiiiiiiiiiiiiii ... Nikoli mi nisi povedala, da si tukaj. Našla sem te, hihi. Le slike ne znam naložiti, lovim se. Lepo pišeš, bom še kaj pokomentirala.

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Sob 5 Jun 2010 - 0:23

Bojana Mihalič je napisal/a:

Mojca Žugman je napisal/a:

Bojana Mihalič je napisal/a:

Svit Valovnik je napisal/a:: Čestitke, ljuba Mojca.
Skozi VAS prihajamo na ta svet.
Nekateri moški se tega že zavedamo.

Tvoja ugotovitev, da smo drug brez drugega še bolj revni kot sicer, je zlata vredna, da pa bi se nehali spotikati ob pričakovanja, pa je vendarle osredinjenost nase, na svoj VIR, ki je v vsakomur, najpomembnejša, saj nas obvaruje iluzij in razočaranj. Tretje obdobje v inkarnaciji je najpomembnejše, saj nam omogoča, da se oddahnemo od nalog, ki smo jih imeli z vzpostavitvijo družine in z rastjo potomcev. Zdaj je čas, ko se brigamo zase in to v najbolj žlahtnem pomenu, saj smo sposobni videti, kako nadomestiti vrzeli, ki so nastale.
Sprejmi Ljubečo moč.

Krasno! Da te najdem tukaj? Mojca, bravo!

Oooooooooooooo ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Herz

Tiiiiiiiiiiiiii ... Nikoli mi nisi povedala, da si tukaj. Našla sem te, hihi. Le slike ne znam naložiti, lovim se. Lepo pišeš, bom še kaj pokomentirala.

No, pa ti je medtem tud fotko ratal naložit....hhahha
Ti sam komentiraj....bom vesela..... ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA 727550

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Sob 5 Jun 2010 - 0:28

Nuška Golobič je napisal/a:: Mojca, ko sem tole brala ... se le nisem več počutla tako samo v tem ... Ne bom več govorila, saj vem da razumeš. Ampak, a je res to tipično žensko? Ti občutki in valovanja ...Počutim se tipična ženska, ampak kadar grem čez ta svoj čustveni svet in vse kar opisuješ, se mi zdi, da sem edina zgubljena duša in vsi okrog mene normalni in stabilni, no ne vsi ... večina pa že

Grrr
Objem

Se mi zdi, da smo si tudi v tem enake.... kadar pridejo
taki dnevi, se tudi jaz počutim, ko da bi bila čisto sama na
vsem svetu.... Pa čeprav vem, da je to, kar doživljam, povsem normalno.....
Take nas je naredila mati narava....
A smo vseeno najboljše........ ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA 127640

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Ned 6 Jun 2010 - 14:35

Kako resnično, v tvoji pripovedi prebiram tudi del sebe, pravilno da to občutimo, da smo ženske, to je Božji blagoslov, ali težko je ko se zaveš da ljubiš, daješ vendar v napačno smer.......Ja no tako so oni gor določili.
Drugače, Bog nam naloži toliko kolikor zmoremo, nič več, verjemi....Ni zgolj slučaj da smo: žene, mame, ljubice, sopotnice, dobre poslušalke.......Na koncu, ne gre brez ljubljenega, pa če ta vrača čustva ali ne.

srce se ogreje,
ono nič ne šteje,
prebira
enkrat se okoli ozre
uzre, ali pa ne.

Lepo te je prebirat, sem frišna zato ne zameri če bom okoli hodila..... ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Icon_razz

Naslov sporočila: Re: ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA Čet 10 Jun 2010 - 15:09

Svit Valovnik je napisal/a:: Čestitke, ljuba Mojca.
Skozi VAS prihajamo na ta svet.
Nekateri moški se tega že zavedamo.

Tvoja ugotovitev, da smo drug brez drugega še bolj revni kot sicer, je zlata vredna, da pa bi se nehali spotikati ob pričakovanja, pa je vendarle osredinjenost nase, na svoj VIR, ki je v vsakomur, najpomembnejša, saj nas obvaruje iluzij in razočaranj. Tretje obdobje v inkarnaciji je najpomembnejše, saj nam omogoča, da se oddahnemo od nalog, ki smo jih imeli z vzpostavitvijo družine in z rastjo potomcev. Zdaj je čas, ko se brigamo zase in to v najbolj žlahtnem pomenu, saj smo sposobni videti, kako nadomestiti vrzeli, ki so nastale.
Sprejmi Ljubečo moč.

Iskrena hvala, Svit..., tvoje besede so vedno tako blagodejne.... ČUDO, IMENOVANO ŽENSKA 727550