VIDOV PLES (drugič)

Scefran razum, pripet v obok lobanje
drhti kot nora, prepojena goba:
sesirjen strah in prirojena zloba
mu branita v odrešujoče sanje.

Kot slepa ptica buta v težke veke,
se lomi ob okovju hrbtenice,
se vzpenja v mastne, čipkaste brzice
lastne blatne, podivjane reke …

In pade vase. Tarna na kolenih
pred oltarjem izgubljènih upov,
z mrtvo težo krivde na ramenih.

Ta nora gmota, stkana iz koprene
laži, utvar, pogubonosnih strupov
nisem več jaz – to je le delček mene.

vročica.. misli, mesa, kosti.. v plesu, ki ni prostovoljen.
zelo dober tekst, preveč znan in blizu.
krasno!

in ja: le delček je našosti v tem, le delček.

pa vendar: razdrobljenost.

Prebrano z veseljem.