Ječanje marionetnih vrvic

Ječanje marionetnih vrvic

Še sebi ne priznam in ne zmorem,
ne znam, govoriti na glas
o stvareh, ki jih tu in tam vidi
pozoren notranji jaz.

Pa so samo točke, neskladja,
odmevi vsebin, odtenki porozni,
brez potrebe vsrkani vase;
a jih opazim in zledenim …

oči v predmetih iščejo sebe,
a sploh ne vidijo več površin,
se zamajejo tla in oblaki,
tam nekje vmes pa lebdim.

Če najdeš me v takšni obliki,
ko nisem od tega sveta,
ne ustraši se, je le tista igra,
da ne pozabim, od kod sem prišla.

Lepo povedano.
Res, dostikrat se zalotim v dejavu zavesti, da se mi neka situacija zdi znana, da jo ponavljam, čeprav v drugem času in preobleki. "Usoda" s prsti vzrokov in posledic na vrvicah preteklih dejanj premika moje današnje odločitve.
Čestike za zelo dobro pesem.

čudovito, VSEnivojsko!
nekaj časa bom kar taborila ob tej pesmi, dovoli.

Se pridružujem, super napisano Lucija

Svit, Tea, Nuška, hvala vam za božajoče besede.

Včasih nas (me) presenetijo dogodki, ko se ti zdi, da nekdo zgoraj vleče vrvice, pa obenem dobiš nekakšen vpogled v samo dogajanje..

Svit, kot si napisal, pretekla dejanja, današnje odločitve ter zavest, da je to dejansko vse, kar imamo, ostalo poseduje nas.

Tea, lepše pohvale nisi mogla zabeležit.

Nuška,