Počasi, s strastjo....

Nebo je bilo modro, sveže umito, brez sivine
oblačka,
ki branil, zastiral sij bi, pomlad, lepoto toplega
sonca.
Cvetlice v travi, kot pisane valovite preproge,
iztkane
iz rož, čustev, ljubezni, so bile igra pomladnega
vetra.

Hitela v hrib sta zasopla, žejna, prepojena od
znoja,

ne pred ljudmi tujimi, ne pred znanci, nista
bežala,

ju gora je lepa vabila, moč notranjih čustev je
gnala,

v smer proti soncu jutranjemu pot ozka, tja je
peljala.

Bučanje vode potoka, lovski ples ptice ujede na
nebo,

vse je bilo tako enkratno prvinsko, rajsko
božansko,

potrkavanje žolne v gozdu, med rožami... čebelji
zbor,

brenčanje čmrlja , vsa jasa....... črički, ves
pisani dvor.

Mah hoste, blazina mehka, zelena, bil jima je
odeja,

vonj gozdne podrasti , vijolic dehtenje parfum
prirode.

Travnata ruša v njej sled, bila je oguljena, vidna,
stara

iz časov davnih, njima tuje zgodbe v njih, poti
prehojene.

Počasi s strastjo ljubezni, poljubljal je njeno
belo telo,

narahlo razprl je ustnice rožnate,vlažne, Venere
grička,

dotik njih žametni, njene globine, bilo je lepo,
čudovito,

bila sta v sozvočju, šla iz njegove krvi je v njo,
moč njega.

Tudi Bogovi na nebu

se zabavajo, kockajo;

njihovi kocki sva,

se tudi z nama igrajo?

Počasi, s strastjo.... 238745