Besede so moje v strahu,
ki jih bom še izgovarjal
v moji zadnji uri…
v skrbi in upiranju brez miru.
Ideologija na meji, a to je to?…
Kaj pa naj zdaj?
Na Balkanu zahaja sonce,
sliši se malo fascinantno,
povem vam… in po svoje tudi je,
hvale vredno ni.
Ni razlike med vzhodom in zahodom,
samo meja je!
Sredi Božje njive,
na kolenih ubogi berač, revež
moli se na ves glas,
obsojenec v prostoru za žive,
videti je, tragično prizorišče,
križ in štrik v rokah.
Poglej tudi ti, globoke sledi
so pred nami, čigave so?
Kdor ni željan ljubezni
in noče lagati, naj dvigne roke.
Ni ene besede ne maram slišati…
resnico hočem!
Barabe in podgane plezajo
v naših resnicah in lažeh!
Izgnali so jih meščani…
zaplenili še to zadnjo smrt,
obsojen, na podstrehi obešen,
odšel prostovoljno.