Ne vem, kdaj sem se rodil, ne komu ne zakaj. Tam kjer sem se rodil, psi lajajo enako, le ljude govorijo drugače. Bil sem pač ena pasja sirota več na tem svetu, namenjena preprodaji. Svojih začetkov nimam v najlepši luči, vržen sem bil v pasjo sirotišnico z vsemi mogočimi pasmami. Menda se naša pasma dobro prodaja, so vedeli povedati. Da smo modni ,družinski in dragi.
Da pa smo beagli najbolj butasti psi pod soncem, trmasti in požrešni, slišim skoraj vedno, takoj za tem ,kadar me kdo najprej pohvali…joooj, pa kako lep pes, ja, škoda ,ko so tolk butasti, požrešni pa neposlušni….
Ko bi ti šele sebe vidla ,kolk butasto zgledaš, ko takšne prijavljaš….
Imam srečo, pravzaprav, da se je Tastara vame zagledala 1. trenutek. Delal sem se , da sem zdrav. Prehitro so me odtrgali od mame, pa sem fasal črevesno okužbo, ki bi me brez Tastare stala življenja. Takoj , ko sem stopil v njihovo hišo, sem odpovedal. Bilo mi je žal, da sem vse pokozlal in podriskal, a drugače ni šlo. Tastara me je zvlekla iz tega. Najprej sem preživel ves popoldne pri veterinarju, potem mi je dva dni dajala zdravila na dve uri. Tudi jest nisem mogel. Hranila me je na žličko in brizgalko. Preživel sem in začel verjeti v raj na zemlji.
Imel sem kup blazin in posod, toda najraje sem spal na kavču, s katerega so me kmalu začeli poditi. Neštetokrat so me postavili na usnjen fotelj, mi nekaj čudnega prigovarjali, pa me božali. Ok, pa bom tule, ne ker vi tako hočete, pač pa mi paše, da se nihče ne valja po mojem ležišču. Samo, da ste srečni. Počasi smo se začeli lepo sporazumevati in bil sem vesel, da sem našel najboljšo pasmo družine na zemlji. Dnevi so tekli, postal sem bolj ali manj njihov peti družinski član, z vsemi pravicami in seveda tudi dolžnostmi. Moja pravica je, da dobim najslastnejšo kost, moja dolžnost pa , da ne ugovarjam in da ubogam..Hm…Pa volilne pravice še nimam.
Nikoli ne bom pozabil dneva, ko so me..ugrabili. Fant, bila je prava nočna mora. Bilo je veliko ljudi. Tastara me je snela s povodca. Saj sem vedel, da mi hoče dobro, saj me je spustila v neposredni bližini božanske torte, in ne vem, zakaj so zagnali tak kraval, če sem je snel en kos. Tisti je bil ziher namenjen meni…Res sem komaj hodil , moral sem na sprehod, da odkidam preveč požrto ..in takrat se je zgodilo. Smrdel je po pivu in cigaretih, moje cviljenje ni pomagalo. Bil sem šokiran, da niti lajati nisem mogel. Star sem bil komaj 4 mesece.
Kalvarija s smrdljivcem ni trajala dolgo. Odložil me je po nekaj minutah,pri 1.hiši ob cesti..Niti si ne predstavljajte, kaj sem doživljal še ob 2 mrcinah, med neznanci. Ampak hrana je bla pa dobra, mastna..
Trpel sem in jokal za mojimi.
Ampak sem vedel, da Tastara me ne bo pustila kar tako.Bila je vsa pasja. Po tednu dni sem se znova našel v njenem objemu. Pač, spadava skupaj in to je to..
Imam družino, ki mi jo lahko vsak zavida, prekrasen velik vrt, nekaj ležišč po vsej hiši. Najraje spim ob kaminu,Tastar obvlada kurjenje. Vedno zadane zame ta pravo temperaturo.
Tudi kar se hrane tiče, moram reči, da je znosno..Tastara mi sicer šopa neke bio brikete, kako naj to slastno pojem, mi povejte?? In tu se konča mit o požrešnosti. Kuha dobro, diši po celi hiši, njena paradajz omaka je ubijalska, za žlico jogurta lahko čivkam, če želite..ampak ko pa Tastar prijavi goveji steak..tam pa odpovem…In on ve..kost je moja niti ne pomisli, da bi mi jo odžrl, čeprav jo skoraj celo obliže. Na koncu je res samo moja! Večkrat se zgodi, da mi dajo v mojo posodo vse skupaj. Zelenjavo, pa meso .Ne, ne mi tega delat, prosim! Najprej moram zadevo zložit ven lepo po vrsti in jesti , kot se za psa spodobi..Najprej ta zdravo zelenjavo pa to, in potem na koncu še meso.
Kot majhen sem oboževal pivo. Joj, kako mi je dišalo. Tastar mi je vedno privoščil požirek. Potem se je zbal, da bi se navadil alkohola, pa mi je kupoval brezalkoholnega. Kmalu me je minilo. Tut njega bi, če bi moral piti tisto.
Da me je Tastara učila izgovorit MAMA,je druga zgodba..Ko sem videl, kako se muči in trudi, sem ji ustregel..ma skor se je metala na trepalnice. Menda mi je ratalo..A sem torej butast? Naj ona zalaja Boni, če more..Ma neeee..sj je zlata duša in ji rad ustrežem.
Edino, kar spravlja ob pamet mojo familijo ,predvsem Tastarga, so moje dlake po vsej hiši. Jaz ga razumem. Tudi njemu izpadajo. Postaja plešast in ne morem mu dopovedat, da ga panika lovi zaman. Ne, Tastar, jaz ne bom nikoli plešast, brez skrbi .
Potem Tastara vzame metlo, jao, mi gre na jetra. Zbežim. Samo res..koliko svinjarije..Pa kje jaz živim??Da o sesalcu in njegovem zvoku ne govorim..verjetno bi tudi jaz tako tulil, če bi moral požreti toliko prahu in dlak…
Mene vzgajajo z vzgledom. V šolo nisem hodil. Sem samouk:Naturščik. Takšni ,kot so oni do mene, skušam biti jaz do njih. Ne gledajo mi v pisker, kadar jem, torej tudi jaz ne svetim pri mizi. Edino na kosti budno pazim, da ne bi ostala kje pozabljena. Lajam malo, pa še to bolj zaradi tega, da sosede ne bi mislile, da ne znam. Tastara nikol ne kriči. Kadar Tastar bevska, reče ona utihni in on je tiho. In obratno..Ona bevska,reče on, daj tiho..ona utihne.Torej..ko mi rečejo utihni..utihnem tudi jaz. Simpl , ko pasulj. Ne rabim lajat niti ponoči. Namreč, res je, da vse nujno opravim že zvečer, toda, včasih se moram olajšat..Vem, da Tastar ne mara lajanja po hiši, zato se potiho spravim v spalnico k Tastari, jo nepremično gledam, komaj diham, da je ne zbudim in samo migam z repom..Joj, tako je lepa, ko spi, da potihoma vzdihujem..Ona me zazna.Sredi sanj se spravi meni odpret vrata. Tega res ne znam. Znam pa potem sam priti noter, ja, to pa. Sploh pa ne vem, zakaj imajo ljudje vrata, jaz imam najraje vse odprto in tako vse pod nadzorom.
Zelo redko me peljejo na sprehod. Verjemite, ne maram ravno sprehajanja po mestu in lulanja in kakanja na javnih wcjih. Tudi tukaj mam dober zgled. Moja familija vse to opravi doma. Nisem še videl Tastare, da bi, ko bi jo pritisnilo na stran,šla v mestni park..Torej tega ne počnem niti jaz, razen, če res ni druge . Že nekako zdržim do doma.
Rad sem privezan, pravzaprav..Tut ta stara čist dobro zgled,a ko si namesti povodec okoli pasu in se kam odpelje na sprehod. Čeprav ne vem, zakaj si ga priveže, saj zna sama domov, pa še hitro pride nazaj. Povodec je pravzaprav nepotreben, je pa fensi. Tudi jaz znam sam iti okoli in se vrniti. Tastar tut nikol ni prvezan in vedno pride domov. Ni se še izgubil.
(nadaljevanje sledi..)
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 