Odpeljanke

BUDA

Ko si z bolečim srcem
gomazel po bengalski nižini,
je hotel tvoj kraljevski oče
z dišečimi in žlahtnimi pomadami
prelisičiti staranje in smrt.

Ko si sedel pod drevesom
si skoraj strgal struno
na svojem zmečkanem brenkalu!
In šele vodni bivoli
so ti v sestradano možganovino
skrajno obzirno začrtali
srednjo pot.

Ko si se po dolgem času umil,
si se najprej pošteno najedel,
nato pa v svoje veselje ugotovil,
da sta začetek in konec vesolja
čisto preprosto
eno in isto.

Oči si zlahka obrnil navznoter
in spoznal, da ima praznina obliko.
Videl si, da so stvari brez lastnosti:
da ni ptičev, ki bi prepevali tam,
kjer nikoli ni bilo ušes.

O, vrvohodec,
z obraza moje pokrajine
si postrgal vso lepoto
in jo obarval z minljivostjo!

Če pa se sedaj morda čudiš,
zakaj ti ne verjamejo vsi,
ki uspešno trgujejo s čutili,
se brez prizanesljivosti vprašaj,
česa se bodo spominjale
moje še tople, a umirajoče oči,
tik preden bom postal ti
in se ti z veseljem pridružil
v brezmejni objektivnosti.


DANES JE TAK DAN

Danes je tak dan.
Tak, vsakdanji.
Nebo je prepočasno
za ptičji ščebet,
težki, zamolkli oblaki
pa so le poceni izgovor
za negibnost.

Danes je tak dan.
Tak, zanemarljiv.
Ker sem pesnik,
bom morda napisal
celo eno kratko pesem
iz izrabljenih besed
in si najbrž skuhal
kakšno kavo več.

Danes je tak dan,
skoraj pošasten,
v bistvu prav morilski!
Misli se vlečejo,
se spotikajo in padajo
ter obmirujejo
kot mrzle, mokre cunje ...
Najraje bi kar zajokal,
ampak ne bom,
ker sem pravi moški.

Boš zvečer fafala?


DOLŽNIK

Nekoč sem bival v lastnem zatilju
in se vsak dan drgnil s ceneno smolo.
Ljudem je bilo že takrat precej jasno,
da moji gobasti in mogočni prašniki
ne bodo redno medili usahlih votlin
pričakujoče okrancljanih mestnih kobil.

Dozoreval sem v sajastem, vzvišenem molku
in se do norosti opijal z brutalno domišljijo.
Svojim plahim otrokom sem le redkokdaj dovolil,
da so na mojem mastnem pogrebnem cvetju
s svojimi tankimi rilčki nadomeščali čebele.

Navsezadnje pa sem v dnevnem časopisju
svečano (a s precejšnjim zadržkom) oznanil,
da sem pravzaprav stkan iz vlaknaste vode,
neporavnanih računov in ugašajočih zvezd,
ter si kot takšen pravzaprav ne zaslužim,
da bi me moji upniki dali javno prebičati.


JANUARSKO JUTRO

S kolobarjastimi očmi
poseda ob grenkem napitku.
Njene besede so kot hladen dim
na motnem jutranjem zrcalu.

So vnaprej določene geste in premiki,
ni pa nikakršnih gibov, ki bi oznanili,
da bo današnji dan kljub vsemu morda
drugačen in bogatejši od včerajšnjega.

Zima jo previdno (celo zadržano) zre
skozi vedno na pol zastrto okno
In se (tako, čisto zase) sprašuje,

če niso njene drobne, tople ptice
morda nekoč odletele predaleč na jug
in se zdaj ne znajo več vrniti.


KRISTUS

Ko si prosil očeta,
naj gre tisti kelih mimo tebe,
si v polmraku za svojimi vekami
spregledal moj krvav rokopis.

Ko so te pribili na križ,
si pozabil na brezskrbne ptice,
ki so odločile gnezditi nekje tam,
vzhodno od raja in severno od Gangesa.

Ko pa si vstal od mrtvih,
se ti ni več zdelo vredno,
da bi se dal vedno znova
poniževati na enak način.

Glej, mene križajo vsak dan,
pa v tem ne vidim nič posebnega.
Spogledujem se s krvavimi pticami,
listam po pozabljenih rokopisih
in niti na misel mi ne pride,
da s tem plačujem za grehe drugih.

Le svoje plačujem, Kristus,
le svoje!


LAB u HAR

Mavrično minsko polje
pod brenčečimi stopali
je vedno daleč od raja,
Lab u Har.

Porezan v konstruktih besede,
(s sladkorno boleznijo v mečih)
se opotekaš skozi privide,
Lab u Har.

Spremlja te slinasta svila
(lubje samotnih dreves)
in eno samo osončje,
Lab u Har.

Lok je ohlapen, strelice
trohnijo v tulcih, med bedri
smrdi mesečina! Porini jezdno
žival na moker asfalt, na skrokane
barikade spomina, pod preperele
zapiske, pod obok slavoloka!
Ti gre na jok,
Lab u Har?

Si morda že srečal svojo senco, svoje
srce? Svojo žejo, svojo zmuzljivo piščal
(onkraj časa, onkraj skal), nekje
na pol poti med formo in vsebino?
Si morda tam prvič stopil skozi
olje, skozi mirno vesolje na
mino, na posluh,
kot da si gluh,
Lab u Har?

Noči so krajše sedaj,
ko muza spi v puščavi,
ko zjutraj s stojo na glavi
čaka svoj prvi in zadnji
sončni vzhod.

Jebi se,
Lab u Har!


MOJ SVET

Vaš svet ni del mojega sveta,
a v svojem svetu sem tujec.

Zato včasih šepetam
tiste besede iz moke,
iz krhkega ptičjega mesa.

Zato včasih mrmram
tiste zakletve iz testa,
iz tekoče vode in slanih reber.

In se slinim. Sam,
upognjen v svojem udobju.
Kot pronicljiv dvoglavec,
poulični glodalec
s štrenastim gobcem
in s čarobno svetilko
na svojem buzdovanu.

Ker pa ni življenje
prav nič veličastno,
scenarij pa si sam
izmišljam kar sproti,
ne potrebujem dovoljenja
za svojo sveto norost.

Mojo najljubšo kitaro
pa bodo moji pronicljivi otroci
podarili tistemu pesniku,
ki bo imel toliko jajc,
da bo javno na mojem pogrebu
prebral svojo najnovejšo pesem
brez najmanjše sence dvoma
glede svoje (in moje)
genialnosti.


A GRENKO MI VLEČEŠ, BOG!

Bog godcev, vladar gob,
Bog kar tako. Tih kot
obsodba sebe, kot prst
kažoč, a posušen! Tvoj
duh ne miruje. Nemir mu
je znan. Domač kot šeme,
kot maškarada. Pomlad,
ki ni kar tako.
Ki se sam pomlajuje, a
vendar ostaja star, grčav
kot noč, kot promenada
brez psov, kot mrzla aleja
s ščebetom ščinkavcev, kot
primerjava neprimerljivega,
neizbežnega in samotnega
naraščanja. Vreščanje
časa, utrip minevanja
in neponovljiva slutnja
večerov, ki niso
nikoli postali
noč, Bog!

Valoval si kot griva, kot
vranec na uzdi vesolja.
Še mrtvemu ti škrlat naše
krvi ožilje prežema! Z bolečino
si drgneš zobovje, boleče
drkaš s prekratkim
a vendar ti pride,
ker ti si
Bog.

Si diagonala kvadrata,
spomin piramid. Umit
od solza in najbrž gnil
od prezira. Prerezan, a
vendar cel. Ranjen do
roba kosti, do čeljusti,
ti moj brezsrčni Bog.

Do obisti izprijen, kot
risba brez likov ujet v
sterilnem prostoru pod
svečavo zvezd: le sebi
in nikomur drugemu
v zabavo,
Bog!

Glej, zame te ni, in
tvojih kosti ne častim. Ne
vdajam se rad, nisem plah,
a vendar ti nisem zaupal. Zato
mi ni žal, da sem te sežgal
takoj po tistem, ko sem
te spoznal,
Bog.

Smrdel si nekoč in smrdiš še
sedaj: na grenko mi vlečeš po
sajah, saj si sežgan. Upepeljen.
Si v raju sedaj, ko te ni?
Ko ni več niti tvojih kosti,
pa vendar še vedno smrdi.

Po pelinu smrdiš, Bog.


ODREŠENIK

Zarezgetal si v Beetleheimu
in tvoja mlačna, drgetajoča plazma
se je (zame seveda precej nepremišljeno)
začela širiti navzdol.

Popkovina ti je visela z neba,
pa vendar je moralo tisoč dojencev
s svetlobo svojih prosojnih vek
plačati noremu kralju vstopnico
za ogled vnaprej izgubljene tekme
na tvojem čudaškem hipodromu.

Ko je na nebu prasketaje ugasnila
tista majhna, pokvarjena žarnica,
ki je trem čudakom pokazala pot
do tvojega zadušljivega, vlažnega hleva,
je svet za dve tisočletji in več
zajela gosta, čadasta tema.

In le tisti majhni, šklepetajoči biseri,
ki so si drznili zvončkljati v harmoniji
z nikoli povsem pozabljeno svetlobo,
so s komedijantsko smrtjo na grmadah
osvetljevali tvoja pritlehna načela.

Si res prinesel mir? In, če si ga res,
bi moral hkrati najbrž tudi poskrbeti,
da bi ga štrleča in neuka ušesa
tvojih dvanajstih sodobnikov
vsaj v neki minimalni količini
tudi pravilno razumela.

Nikogar nisi odrešil!
In (kjerkoli že si),
ne boj se mojega maščevanja.

Odpuščati sem se naučil
tisočkrat bolje kot ti.


OPOTEKAJ SE, BERBER!
(moje pismo iz Maroka)

Ne vem, kam me
danes vodijo prividi. A še
vedno upam, da me bo
to vrnilo na začetek.

Takrat je bila bela
vročina sipin in tvoja
kamela ni bila vlažna.
Puščava je prhko in
gluho donela v mojih
dlaneh. Voda pod njenim
površjem (vsa slana in
siva od let) ni zmogla
na plan. Ni še, da bi
zacvetela oaza! Hotela
si zase kamnite obraze,
vaze in nove poraze.

Vrč mojih sanj ni več
napolnjen do roba. Grob
tvojih znancev je daleč:
predaleč za dan ali dva.

Po hašiš sva šla
v Marakeš, tam je najbrž
tudi meso in tam
so sladice. V vročem
ozračju so dihale prizme
neba. Ptice so žalovale in
dež je pozabil na jutri.

Hotel sem te zase, a ti
trudna od soli in neslana
do obisti si odletela. Onkraj
so bili strdki zvoka in kraste
na kolenih kitar. Prasketajoča
slutnja, da me sovražiš
iz dna srca.

Pod slokimi palmami noči,
pod rjuho zvezd sem dojel
(neizbežno), da več ne stojim,
ležati pa tu itak nikoli
ni bilo niti legalno in še
manj dovoljeno.

Pa sem si ga
zvil in
si dejal:
opotekaj se,
Berber!


VEPER

Napadi mi parklje,
Pandora, in naj ti
ne pade na pamet
napad na kaj
drugega!

Zastri me s ponjavo, me
zidaj v zimzelene noči,
a ne pozabi, da sem črn,
da nisem več isti in nisem
tisti, po katerem je vse.

Da sem merjasec, merska
enota za tvojo hrbtenico,
masaža za tvoje mehurje:
črn kot noč, čudaški do
dna, do svoje jedke kisline,
do same lobanjske kosti,

do pločnikov, do tal
do takrat, ko bom spet
cvetel na papirju kot še
nisem nikoli doslej. Nikar
se ne smej, ne glej me v
srce, v prazno votlino, v
zloge in rime! Tokrat ni
plime (oseke še manj). Zdaj
sem le mir, sprijaznjen le
zase, mrtev prašič v tvojem
lesenem ohišju, slutnja brez
mej, brezmejno lepljiv in
hudoben, morda za vse večne
čase v tvojo mrzlo skrinjo ujet.

Napadi mi parklje,
a drugo pusti
pri miru.


LUCIFER

spet stopaš
po grenkih sledeh
patoloških procesov
po motnih kalužah strahu

zanikan v upanju
se znova spotikaš
ob njene štrclje misli
ob jalove konstrukte
sivih bivanjskih vsebin

v meglenih močvirjih
na stranpoteh razuma
prižigaš svoje kresnice
ji osvetljuješ resnico
ki vsakodnevno zanikana
spi nekje tam daleč spodaj
med njenim blaznim kamenjem

ko se bo tvoj okretni drevak
napil njenih motnih tekočin
bo potonil med mrtve ribe
med roje tvojih ugaslih kresnic
ti pa boš potrgal plesnivo usnje
s svojih mehurjastih podplatov

spet boš hodil po gladini
obsijan s plemenito samoto

tako mogočen
tako cel


KOT SUZANNE

Kot Cohenova Suzanne
vlečeš ob dolgih večerih
nepotrpežljivo na plan
črne, prežvečene drobtinice
svojega ptičjega srca.

Z njimi (oblečena v cunje,
ki so jim že pred časom
zbledele barve) zastrupljaš
mojega čistokrvnega goloba.

Med najine škripajoče zvoke
se vpletaš kot disharmonija
in v dekliškem pričakovanju
hiraš v bledi nedorečenosti.

Na mizi je vrč žlahtnega vina,
na mizi je svatovska gostija:
ti pa segaš po kapljicah kisline,
ki so se v dolgih, vihrajočih letih
nabrale v gubah mojega trdega obraza.

Svoj mozaik trudoma sestavljaš
iz drgetajočih obrisov strahu
in iz oddaljenih črnih lukenj,
v katerih so nekoč pred davnimi časi
umrle tvoje majhne, nerazumljive zvezde.

V času, ki ti ga ne dajem na voljo,
se boš morda sprijela s prahom
v goteskno, bledikasto masko,
ki bo (oštevilčena in uokvirjena)
dopolnila še zadnjo nedorečeno vrzel
v moji srhljivi galeriji.


FILATELISTKA

Čez njena nerodna kolena
se vsak večer prekopicne
kakšna majhna, raskava smrt,
ko s priprtimi, lisičjimi očmi
brska po tistih prašnih kuvertah,
ki niso bile nikoli odposlane.

Čez njena poštarska ramena
skoraj vsako noč opolzko zdrsi
hrapav in okoren pesniški jezik,
da ji med oble boke nabrizga
ustrezno sluzast paket samopozabe,
ki ga naslednjega jutra skrivoma vnovči
na tisti pošti, kjer je najmanj ljudi.

Skozi njena koničasta ušesca
vsako popoldne zagrmijo dvomi,
ki jih do večera skrbno hrani
v posodici z grenkim lepilom,
s katerim si nato namaže
svoj koničast in počrnel jezik,
da si lahko nalepi novo znamko
v svoj katalog jalovih pričakovanj.


SEKUNDA

Nekaj ji je ušlo. Za hip.
In že ni več pomade. Posežem
vmes. Sem zajec, pasjeglav, svež,
kot riba zmuzljiv, v vsem drugačen.

Najraje bi me nagačila. Za v njeno omaro.
Sem iz voska. Ves voščen, gnetljiv, smrdeč.
Naftalin se me ne prime. Slutnja poletja
spi onkraj spoznanja. Njena ranjena ulica
prepeva cenene balade. Misel še vedno tli.

Sekunda se daljša. Navzven se obrne
žlahtna drobovina. Škrlat zadiši,
ekstaza ovije še zadnje grižljaje
mojega zdravega mesa.
Njeno smrdi.


LEŠČERBA

Ko sem te zadnjič srečal,
si žvečila bronaste kosmulje
in z bledimi, štenastimi ušesi
nadlegovala negibnost oblakov.

Ko sem te zadnjič srečal,
si izjemno slabokrvno brusila
konico svojega tolstega jezika,
da bi mi ga kar tako, mimogrede
porinila v moje jecljajoče sanje.

Ko sem te zadnjič srečal,
si govoričila o nekakšni človeški ribici,
ki so ti jo bojda nekoč pozabili potegniti
iz tvoje marogaste, kožuhovinaste riti.

Ko sem te zadnjič srečal,
sem pljunil čez ramo,
prežvečil strok česna
in se zaklel
pri svetlobi svojih oči,
da je tisti liter
rjavkaste in smrdljive krvi,
ki sem ti ga dovolil popiti,
dovolj velika nagrada
za tvoje pritlehne nakane.

Nemudoma si se spremenila
v zaprašeno leščerbo
in počasi ugasnila.

Hotel sem te zase, a ti
trudna od soli in neslana
do obisti si odletela. Onkraj
so bili strdki zvoka in kraste
na kolenih kitar. Prasketajoča
slutnja, da me sovražiš
iz dna srca.

Samo delček izpostavljam. Dani, tvoje Izpeljanke je škoda, da ne objavljaš vsako posebej, da se človek vsake zase naužije. In ko sem tole brala, mi je v spomin prišla tvoja izjava na večeru v Migojnicah glede Sigija in veš, da je zaznati neko skupno točko v vajinem stilu. Skratka, pohvala

Dani Bedrač je napisal/a:

BUDA

Ko si z bolečim srcem
gomazel po bengalski nižini,
je hotel tvoj kraljevski oče
z dišečimi in žlahtnimi pomadami
prelisičiti staranje in smrt.

Ko si sedel pod drevesom
si skoraj strgal struno
na svojem zmečkanem brenkalu!
In šele vodni bivoli
so ti v sestradano možganovino
skrajno obzirno začrtali
srednjo pot.

Ko si se po dolgem času umil,
si se najprej pošteno najedel,
nato pa v svoje veselje ugotovil,
da sta začetek in konec vesolja
čisto preprosto
eno in isto.

Oči si zlahka obrnil navznoter
in spoznal, da ima praznina obliko.
Videl si, da so stvari brez lastnosti:
da ni ptičev, ki bi prepevali tam,
kjer nikoli ni bilo ušes.

O, vrvohodec,
z obraza moje pokrajine
si postrgal vso lepoto
in jo obarval z minljivostjo!

Če pa se sedaj morda čudiš,
zakaj ti ne verjamejo vsi,
ki uspešno trgujejo s čutili,
se brez prizanesljivosti vprašaj,
česa se bodo spominjale
moje še tople, a umirajoče oči,
tik preden bom postal ti
in se ti z veseljem pridružil
v brezmejni objektivnosti.


DANES JE TAK DAN

Danes je tak dan.
Tak, vsakdanji.
Nebo je prepočasno
za ptičji ščebet,
težki, zamolkli oblaki
pa so le poceni izgovor
za negibnost.

Danes je tak dan.
Tak, zanemarljiv.
Ker sem pesnik,
bom morda napisal
celo eno kratko pesem
iz izrabljenih besed
in si najbrž skuhal
kakšno kavo več.

Danes je tak dan,
skoraj pošasten,
v bistvu prav morilski!
Misli se vlečejo,
se spotikajo in padajo
ter obmirujejo
kot mrzle, mokre cunje ...
Najraje bi kar zajokal,
ampak ne bom,
ker sem pravi moški.

Boš zvečer fafala?


DOLŽNIK

Nekoč sem bival v lastnem zatilju
in se vsak dan drgnil s ceneno smolo.
Ljudem je bilo že takrat precej jasno,
da moji gobasti in mogočni prašniki
ne bodo redno medili usahlih votlin
pričakujoče okrancljanih mestnih kobil.

Dozoreval sem v sajastem, vzvišenem molku
in se do norosti opijal z brutalno domišljijo.
Svojim plahim otrokom sem le redkokdaj dovolil,
da so na mojem mastnem pogrebnem cvetju
s svojimi tankimi rilčki nadomeščali čebele.

Navsezadnje pa sem v dnevnem časopisju
svečano (a s precejšnjim zadržkom) oznanil,
da sem pravzaprav stkan iz vlaknaste vode,
neporavnanih računov in ugašajočih zvezd,
ter si kot takšen pravzaprav ne zaslužim,
da bi me moji upniki dali javno prebičati.


JANUARSKO JUTRO

S kolobarjastimi očmi
poseda ob grenkem napitku.
Njene besede so kot hladen dim
na motnem jutranjem zrcalu.

So vnaprej določene geste in premiki,
ni pa nikakršnih gibov, ki bi oznanili,
da bo današnji dan kljub vsemu morda
drugačen in bogatejši od včerajšnjega.

Zima jo previdno (celo zadržano) zre
skozi vedno na pol zastrto okno
In se (tako, čisto zase) sprašuje,

če niso njene drobne, tople ptice
morda nekoč odletele predaleč na jug
in se zdaj ne znajo več vrniti.


KRISTUS

Ko si prosil očeta,
naj gre tisti kelih mimo tebe,
si v polmraku za svojimi vekami
spregledal moj krvav rokopis.

Ko so te pribili na križ,
si pozabil na brezskrbne ptice,
ki so odločile gnezditi nekje tam,
vzhodno od raja in severno od Gangesa.

Ko pa si vstal od mrtvih,
se ti ni več zdelo vredno,
da bi se dal vedno znova
poniževati na enak način.

Glej, mene križajo vsak dan,
pa v tem ne vidim nič posebnega.
Spogledujem se s krvavimi pticami,
listam po pozabljenih rokopisih
in niti na misel mi ne pride,
da s tem plačujem za grehe drugih.

Le svoje plačujem, Kristus,
le svoje!


LAB u HAR

Mavrično minsko polje
pod brenčečimi stopali
je vedno daleč od raja,
Lab u Har.

Porezan v konstruktih besede,
(s sladkorno boleznijo v mečih)
se opotekaš skozi privide,
Lab u Har.

Spremlja te slinasta svila
(lubje samotnih dreves)
in eno samo osončje,
Lab u Har.

Lok je ohlapen, strelice
trohnijo v tulcih, med bedri
smrdi mesečina! Porini jezdno
žival na moker asfalt, na skrokane
barikade spomina, pod preperele
zapiske, pod obok slavoloka!
Ti gre na jok,
Lab u Har?

Si morda že srečal svojo senco, svoje
srce? Svojo žejo, svojo zmuzljivo piščal
(onkraj časa, onkraj skal), nekje
na pol poti med formo in vsebino?
Si morda tam prvič stopil skozi
olje, skozi mirno vesolje na
mino, na posluh,
kot da si gluh,
Lab u Har?

Noči so krajše sedaj,
ko muza spi v puščavi,
ko zjutraj s stojo na glavi
čaka svoj prvi in zadnji
sončni vzhod.

Jebi se,
Lab u Har!


MOJ SVET

Vaš svet ni del mojega sveta,
a v svojem svetu sem tujec.

Zato včasih šepetam
tiste besede iz moke,
iz krhkega ptičjega mesa.

Zato včasih mrmram
tiste zakletve iz testa,
iz tekoče vode in slanih reber.

In se slinim. Sam,
upognjen v svojem udobju.
Kot pronicljiv dvoglavec,
poulični glodalec
s štrenastim gobcem
in s čarobno svetilko
na svojem buzdovanu.

Ker pa ni življenje
prav nič veličastno,
scenarij pa si sam
izmišljam kar sproti,
ne potrebujem dovoljenja
za svojo sveto norost.

Mojo najljubšo kitaro
pa bodo moji pronicljivi otroci
podarili tistemu pesniku,
ki bo imel toliko jajc,
da bo javno na mojem pogrebu
prebral svojo najnovejšo pesem
brez najmanjše sence dvoma
glede svoje (in moje)
genialnosti.


A GRENKO MI VLEČEŠ, BOG!

Bog godcev, vladar gob,
Bog kar tako. Tih kot
obsodba sebe, kot prst
kažoč, a posušen! Tvoj
duh ne miruje. Nemir mu
je znan. Domač kot šeme,
kot maškarada. Pomlad,
ki ni kar tako.
Ki se sam pomlajuje, a
vendar ostaja star, grčav
kot noč, kot promenada
brez psov, kot mrzla aleja
s ščebetom ščinkavcev, kot
primerjava neprimerljivega,
neizbežnega in samotnega
naraščanja. Vreščanje
časa, utrip minevanja
in neponovljiva slutnja
večerov, ki niso
nikoli postali
noč, Bog!

Valoval si kot griva, kot
vranec na uzdi vesolja.
Še mrtvemu ti škrlat naše
krvi ožilje prežema! Z bolečino
si drgneš zobovje, boleče
drkaš s prekratkim
a vendar ti pride,
ker ti si
Bog.

Si diagonala kvadrata,
spomin piramid. Umit
od solza in najbrž gnil
od prezira. Prerezan, a
vendar cel. Ranjen do
roba kosti, do čeljusti,
ti moj brezsrčni Bog.

Do obisti izprijen, kot
risba brez likov ujet v
sterilnem prostoru pod
svečavo zvezd: le sebi
in nikomur drugemu
v zabavo,
Bog!

Glej, zame te ni, in
tvojih kosti ne častim. Ne
vdajam se rad, nisem plah,
a vendar ti nisem zaupal. Zato
mi ni žal, da sem te sežgal
takoj po tistem, ko sem
te spoznal,
Bog.

Smrdel si nekoč in smrdiš še
sedaj: na grenko mi vlečeš po
sajah, saj si sežgan. Upepeljen.
Si v raju sedaj, ko te ni?
Ko ni več niti tvojih kosti,
pa vendar še vedno smrdi.

Po pelinu smrdiš, Bog.


ODREŠENIK

Zarezgetal si v Beetleheimu
in tvoja mlačna, drgetajoča plazma
se je (zame seveda precej nepremišljeno)
začela širiti navzdol.

Popkovina ti je visela z neba,
pa vendar je moralo tisoč dojencev
s svetlobo svojih prosojnih vek
plačati noremu kralju vstopnico
za ogled vnaprej izgubljene tekme
na tvojem čudaškem hipodromu.

Ko je na nebu prasketaje ugasnila
tista majhna, pokvarjena žarnica,
ki je trem čudakom pokazala pot
do tvojega zadušljivega, vlažnega hleva,
je svet za dve tisočletji in več
zajela gosta, čadasta tema.

In le tisti majhni, šklepetajoči biseri,
ki so si drznili zvončkljati v harmoniji
z nikoli povsem pozabljeno svetlobo,
so s komedijantsko smrtjo na grmadah
osvetljevali tvoja pritlehna načela.

Si res prinesel mir? In, če si ga res,
bi moral hkrati najbrž tudi poskrbeti,
da bi ga štrleča in neuka ušesa
tvojih dvanajstih sodobnikov
vsaj v neki minimalni količini
tudi pravilno razumela.

Nikogar nisi odrešil!
In (kjerkoli že si),
ne boj se mojega maščevanja.

Odpuščati sem se naučil
tisočkrat bolje kot ti.


OPOTEKAJ SE, BERBER!
(moje pismo iz Maroka)

Ne vem, kam me
danes vodijo prividi. A še
vedno upam, da me bo
to vrnilo na začetek.

Takrat je bila bela
vročina sipin in tvoja
kamela ni bila vlažna.
Puščava je prhko in
gluho donela v mojih
dlaneh. Voda pod njenim
površjem (vsa slana in
siva od let) ni zmogla
na plan. Ni še, da bi
zacvetela oaza! Hotela
si zase kamnite obraze,
vaze in nove poraze.

Vrč mojih sanj ni več
napolnjen do roba. Grob
tvojih znancev je daleč:
predaleč za dan ali dva.

Po hašiš sva šla
v Marakeš, tam je najbrž
tudi meso in tam
so sladice. V vročem
ozračju so dihale prizme
neba. Ptice so žalovale in
dež je pozabil na jutri.

Hotel sem te zase, a ti
trudna od soli in neslana
do obisti si odletela. Onkraj
so bili strdki zvoka in kraste
na kolenih kitar. Prasketajoča
slutnja, da me sovražiš
iz dna srca.

Pod slokimi palmami noči,
pod rjuho zvezd sem dojel
(neizbežno), da več ne stojim,
ležati pa tu itak nikoli
ni bilo niti legalno in še
manj dovoljeno.

Pa sem si ga
zvil in
si dejal:
opotekaj se,
Berber!


VEPER

Napadi mi parklje,
Pandora, in naj ti
ne pade na pamet
napad na kaj
drugega!

Zastri me s ponjavo, me
zidaj v zimzelene noči,
a ne pozabi, da sem črn,
da nisem več isti in nisem
tisti, po katerem je vse.

Da sem merjasec, merska
enota za tvojo hrbtenico,
masaža za tvoje mehurje:
črn kot noč, čudaški do
dna, do svoje jedke kisline,
do same lobanjske kosti,

do pločnikov, do tal
do takrat, ko bom spet
cvetel na papirju kot še
nisem nikoli doslej. Nikar
se ne smej, ne glej me v
srce, v prazno votlino, v
zloge in rime! Tokrat ni
plime (oseke še manj). Zdaj
sem le mir, sprijaznjen le
zase, mrtev prašič v tvojem
lesenem ohišju, slutnja brez
mej, brezmejno lepljiv in
hudoben, morda za vse večne
čase v tvojo mrzlo skrinjo ujet.

Napadi mi parklje,
a drugo pusti
pri miru.


LUCIFER

spet stopaš
po grenkih sledeh
patoloških procesov
po motnih kalužah strahu

zanikan v upanju
se znova spotikaš
ob njene štrclje misli
ob jalove konstrukte
sivih bivanjskih vsebin

v meglenih močvirjih
na stranpoteh razuma
prižigaš svoje kresnice
ji osvetljuješ resnico
ki vsakodnevno zanikana
spi nekje tam daleč spodaj
med njenim blaznim kamenjem

ko se bo tvoj okretni drevak
napil njenih motnih tekočin
bo potonil med mrtve ribe
med roje tvojih ugaslih kresnic
ti pa boš potrgal plesnivo usnje
s svojih mehurjastih podplatov

spet boš hodil po gladini
obsijan s plemenito samoto

tako mogočen
tako cel


KOT SUZANNE

Kot Cohenova Suzanne
vlečeš ob dolgih večerih
nepotrpežljivo na plan
črne, prežvečene drobtinice
svojega ptičjega srca.

Z njimi (oblečena v cunje,
ki so jim že pred časom
zbledele barve) zastrupljaš
mojega čistokrvnega goloba.

Med najine škripajoče zvoke
se vpletaš kot disharmonija
in v dekliškem pričakovanju
hiraš v bledi nedorečenosti.

Na mizi je vrč žlahtnega vina,
na mizi je svatovska gostija:
ti pa segaš po kapljicah kisline,
ki so se v dolgih, vihrajočih letih
nabrale v gubah mojega trdega obraza.

Svoj mozaik trudoma sestavljaš
iz drgetajočih obrisov strahu
in iz oddaljenih črnih lukenj,
v katerih so nekoč pred davnimi časi
umrle tvoje majhne, nerazumljive zvezde.

V času, ki ti ga ne dajem na voljo,
se boš morda sprijela s prahom
v goteskno, bledikasto masko,
ki bo (oštevilčena in uokvirjena)
dopolnila še zadnjo nedorečeno vrzel
v moji srhljivi galeriji.


FILATELISTKA

Čez njena nerodna kolena
se vsak večer prekopicne
kakšna majhna, raskava smrt,
ko s priprtimi, lisičjimi očmi
brska po tistih prašnih kuvertah,
ki niso bile nikoli odposlane.

Čez njena poštarska ramena
skoraj vsako noč opolzko zdrsi
hrapav in okoren pesniški jezik,
da ji med oble boke nabrizga
ustrezno sluzast paket samopozabe,
ki ga naslednjega jutra skrivoma vnovči
na tisti pošti, kjer je najmanj ljudi.

Skozi njena koničasta ušesca
vsako popoldne zagrmijo dvomi,
ki jih do večera skrbno hrani
v posodici z grenkim lepilom,
s katerim si nato namaže
svoj koničast in počrnel jezik,
da si lahko nalepi novo znamko
v svoj katalog jalovih pričakovanj.


SEKUNDA

Nekaj ji je ušlo. Za hip.
In že ni več pomade. Posežem
vmes. Sem zajec, pasjeglav, svež,
kot riba zmuzljiv, v vsem drugačen.

Najraje bi me nagačila. Za v njeno omaro.
Sem iz voska. Ves voščen, gnetljiv, smrdeč.
Naftalin se me ne prime. Slutnja poletja
spi onkraj spoznanja. Njena ranjena ulica
prepeva cenene balade. Misel še vedno tli.

Sekunda se daljša. Navzven se obrne
žlahtna drobovina. Škrlat zadiši,
ekstaza ovije še zadnje grižljaje
mojega zdravega mesa.
Njeno smrdi.


LEŠČERBA

Ko sem te zadnjič srečal,
si žvečila bronaste kosmulje
in z bledimi, štenastimi ušesi
nadlegovala negibnost oblakov.

Ko sem te zadnjič srečal,
si izjemno slabokrvno brusila
konico svojega tolstega jezika,
da bi mi ga kar tako, mimogrede
porinila v moje jecljajoče sanje.

Ko sem te zadnjič srečal,
si govoričila o nekakšni človeški ribici,
ki so ti jo bojda nekoč pozabili potegniti
iz tvoje marogaste, kožuhovinaste riti.

Ko sem te zadnjič srečal,
sem pljunil čez ramo,
prežvečil strok česna
in se zaklel
pri svetlobi svojih oči,
da je tisti liter
rjavkaste in smrdljive krvi,
ki sem ti ga dovolil popiti,
dovolj velika nagrada
za tvoje pritlehne nakane.

Nemudoma si se spremenila
v zaprašeno leščerbo
in počasi ugasnila.

Rabim gustirat, zato sem jih samo 5. Drugo in 5 dvakrat