Robert Simonišek -"Prepričan sem, da bralci entuziazem opazijo"

Pesniška pokrajina Roberta Simoniška

Robert Simonišek: "Kljub temu da poezijo opredeljuje abstrakcija, verjamem, da ne preživi brez temeljev."

Mlad slovenski pisec svojo ustvarjalno pokrajino oblikuje z ljubeznijo do pisanja, za slednjo veščino pa pravi, da je kakor slikanje, saj v osnovi oboje izhaja iz vizualne melodike.

V zadnji pesniški zbirki Avtoportret brez zemljevida se prepletajo popotniške, filozofske in umetniške teme, pogoste pa so tudi impresije iz narave. Koliko je omenjeno povezano z vašim življenjem?

"Sleherna poetika izvira iz pisca. Receptov za pisanje poezije ni, saj je na tem področju toliko svobode, kot jo ponuja jezik. Okvirje si postavlja vsak sam. Nič od omenjenega ni načrtno vpleteno v mojo poetiko. Vse je del poti, ki jo prehodimo. V pesmih zaživi resničnost, kot sem jo izkusil, vendar je prečiščena z metaforičnim jezikom. Narava, energije v njej in živalski svet se mi zdijo vredni poetičnega premisleka. Okolje, ki sem ga doživljal kot otrok, je pustilo name sledi. Morda nekatere pesmi gledajo tja. Če človek občuduje gozd, morje in naravne fenomene - ne vem, zakaj bi se temu izogibal pri pisanju. Po drugi strani so naravne sile in živalske energije zaradi človekovih posegov vsak dan bolj ogrožene. Skrivnosti, ki se dogajajo v naravi, postajajo človeku nevidne, ker mu za to primanjkuje posluha. Če lahko temu tako rečem, me v poeziji zanima 'mitološko gledanje' na naravo."

Pesniška zbirka je bila med kritiki označena kot popotniška, čeprav se v njej razkriva tudi marsikaj drugega...

"Morda zaradi naslova in ker je bilo v zadnjih letih popotništvo del mojega življenja. V zbirki je tudi nekaj pesmi, ki so vezane na to temo. Čeprav je rdeča nit 'drsenje skozi pokrajino', imajo pesmi sidro drugje. Kje, naj ugotovi bralec. Če bi sedel doma, bi bil jezik te zbirke seveda drugačen. V letih, ko sem se privajal na 'cesto' in vstopal med ljudi drugačnih navad, je bilo pisanje v slovenščini morda podzavestno ohranjanje stika s sabo. Kljub temu da poezijo opredeljuje abstrakcija, verjamem, da ne preživi brez temeljev. Ti pa so za pisca doživetja sama, pa naj si bodo doma ali na tujem."

Kot umetnostnemu zgodovinarju so vam blizu tudi likovni problemi - kako jih vpletate v svoje poetične pokrajine?

"Podiplomski študij umetnostne zgodovine, ki je nekoliko drugačna veda od drugih že zaradi tega, ker se ukvarja z umetnostjo, a vključuje tudi druga znanja (literatura, zgodovina, sociologija...), pusti na človeku pečat. Zato ni naključje, da se nekatere pesmi spogledujejo tudi s tem področjem. Znanstvena resnica znotraj teoretskega diskurza teži k neki točki, poezija pa si lahko nadene krila in se na različnih ravneh poigrava s pomeni. Čeprav poezija izzveni 'lahkotnejše', ker raste z igro, to še ne pomeni, da je manj resnična, temveč 'lebdi na drugi višini'. Stroka črpa iz drugega vira kot poezija, ki dovoljuje več imaginacije in svobodnega izražanja čustev ter misli. Razvoj umetnostnozgodovinske stroke pri nas gre preveč v 'naravoslovno smer', čeprav se je že izkazalo, da je pretirana raba formalistične metodologija nevarna in zapira mišljenje o umetnosti v ječo. Izidor Cankar je na pristen način združeval leposlovje s stroko, kasneje pa se je to ravnotežje porušilo. Seveda si kot pesnik lahko privoščiš umetnostnozgodovinske 'izlete', in navsezadnje številni primeri iz preteklosti kažejo, da je povezovanje likovne umetnosti ter literature obrodilo sadove (npr. fenomen nadrealizma) in da imata stične točke (npr. pojem kompozicije). Ni nenavadno, da se poezija zateka npr. k slikarstvu (ali obratno), ki se mi v nekaterih pogledih zdi blizu verzom, mogoče tudi zato, ker pri pisanju v osnovi izhajam iz vizualne melodike. Vendar je poezija več od tega."

V poeziji povezujete ruralno in urbano tematiko.

"Glede na to, da je Slovenija organsko povezan prostor, da najdete vas že nekaj kilometrov od Prešernovega spomenika, je ta delitev nesmiselna. Zaenkrat ohranjam stik z obema okoljema in verjetno se to kaže tudi v pisanju. Sam ne prisegam niti na urbane niti na ruralne pesnike in se mi ta delitev zdi konstrukt, ki eksistira znotraj kritiških parametrov. Črpaš pač od tam, od koder izhajaš in kjer se giblješ."

Vaši verzi so dolgi. Se vam je zgodil prehod k prozi, kot se kaže v prihajajoči knjigi zgodb Melanholična zrenja, spontano?

"Vsekakor. Navajen sem na dolge pesmi, ki se precej čas zbirajo v mislih, in nastanejo v enem sunku. Nekatere revije so moje prve pesmi deklarirale za prozo. Pesem se mora zgoditi v glavi, preden jo zapišem. Osebno mi ne uspeva pisanje poezije po urniku, zato včasih minejo meseci, preden se pesem 'dogodi v glavi'. Zadnji korak do tega, kar pristane na papirju, je najbolj preprost, vsi prejšnji pa so kot hoja po robu, hočem reči - nepredvidljivi. Zgodbe so nastajale nekaj let, s presledki, saj sem se večkrat vračal k eni in isti zgodbi. Proza zahteva drugačno koncentracijo, čeprav zaradi privajenosti morda vključujem tudi pesniški način. Namesto ritmike in razpoloženja je bolj v ospredju karakter protagonistov, in vsaj v mojem primeru njihov notranji, imaginativni svet, ki pride v konflikt z družbeno resničnostjo. Zadnje čase mi je všeč, če se lahko razvijam na različnih poljih, zato tudi odločitev za zgodbe. Pomembno se mi vendarle zdi ustvarjanje samo, ki je v osnovi raziskovalni proces. In če je za pisca razburljivo, potem je tudi rezultat boljši. Prepričan sem, da bralci ta entuziazem opazijo."

Manja Žugman Širnik

Vir (http://www.vecer.com/clanek2010030805518609)