TVOJA SOBICA...

Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in
podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko
potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar
je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v
popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza
Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.

Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda
ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem
biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko
se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z
zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom. Vendar takrat, ko sem s teboj, je ta
majhen prostor obeh, takrat s teboj v tebi ga delim. Tisti čas skozi nos…usta
vdihavava molekule vroče strasti, napajava pljuča..srce, vanj sprejemava injicirane
ljubezenske dražljaje…vibracije prepojene s hlapi znoja najinih teles. V zraku
pod stropom meglica lebdi, sintagma dogodkov, prepolna vseh pričakovanj, polna
rahle nervoze dotikov..drgetanja..valovanja, mešanja zraka toplega s hladnim.
Dotika se, objema z nežnim..mehkim prijemom starega lestenca na natrgani…prepereli
vrvi, obloženi z razprto pajkovo mrežo. Poriva in ziblje ga sila nežnosti
prostora, da niha v krog počasnih…nejasnih mračnih polkrogov. Sila medsebojne
privlačnosti polni volumen sobice…kamre, ves prostor, vse v njen, že tako
vznemirjena vznemirja. Ozračje v njej je naelektreno z naboji pohote,
stremljenja energije po goloti, po njeni vlažnosti v celostni podobi, po njeni
zunanji nadraženi dlakavi poraslosti, v njeni vabeči notranji topli globini,
tako zaželeni in ljubeči nebeški tišini. Oprema v sobici, v njej je stvar tvojega okusa, je del nekega preteklega časa,
naju; z nama deli vse, kar je okoli naju. V nama vzbuja, še posebej v meni,
občutek zaščite, topline in varnosti. Temo..tesnobo mraka napolnjuje, vibracije
in gibanje umirja, tope in polglasne udarce zraka blaži, vase vpija. Odmevom in
krikom še ne izdavljenih iz suhih..vročičnih ust ne dovoli rojstva, jih davi,
jih duši.

Stene sobice tvoje, ki se dvigujejo in držijo stropa , prekinjajo jih vrata v kopalnico,
vanjo. Prekinja jih odprtina za okno na pobeljeno dvorišče prekrito s snežno
brozgo s sledovi gum avtov, stopinj človeških, hitro in počasi drsečih v smeri
mesta..trgovin, v neskončnost potrošnje, v njeno minljivost.

Kot duše umrlih, še živečih ljudi, ročno..umetniško delo, izdelki časa
osame..potrebe po času sigurnosti..zaščite integritete..osebnosti, so ogledala
na stenah. Na njih visijo, so pritrjena kot zveličar na križ, kot eksponati so,
delo trpljenja in pričakovanja, da v njih obraz dobi pomen..nasmeh, pravo
podobo življenjskega prostora.

Trenutki skupnega sanjarjenja, dajanja in sprejemanja, so bili vedno tako
polni vsega; bili so polni spominov na poletje, na čas, ko sta bila v svetu
narave, kot dva, ki iščeta svoj prostor pod soncem, takrat, ko sta del povezan
z igro sončnih žarkov. Kot tisti krat, ko sta stene sobice, njene kolise,
zamenjala za naravne poti in sta hitela mimo kmetij visoko na Pohorju, pa
ne zato, ker bi se koga bala. Večkrat sta hitela zato, ker je bil lep dan in
nebo je bilo jasno; hitela, da zamenjata varnost sobice za varnost in lepoto narave, za njena polna,
topla in dišeča nedra.

Ta dan je bilo nebo kot umito. Bilo je, kot da sije samo za njiju, samo za
cvetice…trave dišeče, za ptice, samo za naravo, katere del sta tudi onadva.
Prijetno ju je grelo in res sta ga bila potrebna, saj sta bila preznojena
od hoje vkreber, v hrib, ki je bil pred njima in ki sta ga že skoraj
premagala. Gozdna tla pod njunimi nogami še zdaleč niso bila takšna kot v
sobici, trdna in sigurna, dišala so po smoli…trohnenju lesa. Trave so bile še
posebej zelene, samo za njiju so dišale in travnik je bil kot preproga polna
cvetja, zrelih trav, ki so jo pletla pravljična bitja in vanj vtkala
cvetlice ljubezni in strasti. Tik za njim je hodila s korakom, z občutkom, ki
je dal vedeti, da mu zaupa in da verjame vanj, da enako čuti kot ona, si isto
želi. Smreke, njihovi košati, temno zeleni vrhovi so se rahlo pozibavali
in nagibali nad njima, jima delali senco, ju pokrivali kot strop v sobici…njuni
kamri z lestencem iz davnih dni. Že ob najmanjšem rahlem pomladnem vetriču je
vse zazibalo, zaživelo z vonjavami v ritmu pomladi. Iz gozda je pritekla srna.
Bila je lepe rjave barve, zaščitne poletne. Premikala se je počasi, s
prefinjenimi in naravnimi koraki, nič kaj se ji ni mudilo. Spustila se je v
globel pod njima in izginila v njej. Za njo je ostal le rahel trepet smrekovih
vejic in oglašanje šoje nekje visoko v drevesni krošnji, ki je kot glas
stražarja gozda opozarjal na gibanje tam spodaj. Z daljnogledom v roki je stala
in občudovala naravo okoli nje, njene lepote. Bila kot boginja Dijana, ki s
svojo prisotnostjo blagoslavlja vso naravo okoli in ji daje pomen. Spodaj,
nekaj sto metrov pod njima, je tekel potok, ne skozi okno njene sobice videni
črni asfalt, poln luž nasmetenih z odpadki mesta, polnih cigaretnih ogorkov.
Njegov tek…šum, njegovi slapovi..brzice so delale okolje…ozračje še bolj
čudovito, bolj stvarno. Visoko na nebu je ona uzrla ptico ujedo, kako mogočno
se vrti v višave, njene vrtoglave modrine. Opazovala jo je vse do trenutka, ko
je izginila iz polja njene vidnosti. Na njej se je videlo, da je srečna in da
ji je lepo z njim v naravi in z vso lepoto okoli njiju.

Ustavil se med drevjem, smrečjem v nizkem grmovju, na malem hribčku, kjer
je bilo veliko mahu in prostor je bil kot kraj za umetnike ustvarjanja, risanja
in kiparjenja; vse je bilo tako prvinsko lepo, tako enkratno, tako čudovito.
Kar samo je klicalo, da ostaneš v njem in uživaš. Pristopila mu je, se ga narahlo
dotaknila in mu dala vedeti, da ji je kraj všeč, da se dobro počuti, vendar ji
je rahlo nelagodno, ker se je v travi opazila sled, kot potka je bila. »Nikoli
ne veš,« je rekla z nežnim glasom. »Kjer so poti, se lahko marsikaj zgodi,« je
še zašepetala, ko sta legla skupaj na prostor, ki je dajal videz zaščite in
lagodja.

Privil jo je k sebi in ji šepetal, kako jo ima rad in da si jo močno želi. Ni
mu odgovorila, tudi potrebe ni bilo, saj je s privijanjem ob njega povedala,
kar bi z besedami. Narahlo z občutkom ga je pomilovala po delu telesa, ki je s
svojo držo nakazoval željo po njeni lepoti, po njeni globini, njeni žametni
notranjosti. Prepustil se ji je, bilo mu je čudovito, saj jo je želel z vso
močjo. S prsti ji je previdno razprl ustnice Venerinega vrtička, jo
počasi božal in občudoval žametno vlago v njej. Strastno sta se poljubljala in
objemala, bila sta kot očarana, popolnoma zanesena. Ko je počasi stopal v njo,
je rahlo zastokala od zadovoljstva. Spraševal jo je, če ji je lepo, ko je nežno
in s kratkimi trzaji hodil not in ven iz nje in sam bil obseden od njene
lepote, kar ji je tudi zašepetal na uho. Bila sta v popolnem sozvočju, bilo jima
je izredno. Ujemala sta se v ritmu in nato malo počivala, počivala zato, da sta
lahko nadaljevala gibanje teles in se približevala trenutku, ki pelje v raj.

Zvok motorja..človeka ju je zmotil ravno, ko je on skoraj od sreče zajokal,
za kratek čas je odhajal, bil je v neki drugi dimenziji, kamor mu pa ona tisti
trenutek ni mogla slediti. V njej se je znašla pred njim in bila še posebej
lepa, na obrazu je imela spokojno lepoto, ki je kazala na njeno
notranjost, njen mir, ki je prihajal tudi na njega in ga delal
zadovoljnega.

Sedela sta na robu prepada, globeli in strmela v njeno globino z mislimi na
vse, kar ju obdaja, se z njima dogaja in je njuna usoda..karma.

Pitje čaja v tvoji sobici je poseben ritual, je nekaj vzvišenega in vedno znova in znova sem
neizmerno zadovoljen, ko okusim njegov topel vonj..okus. Preliva se z glasbo iz
majhnega radia vedno zelenih melodij. Skupaj z najinim šepetom se prepleta s
svetlobo iz svečnika, sence, ki rišejo po stenah gibe najinih teles. Sama si ga
naredila s svojimi rokami, si mi rekla, mu vdahnila dušo, z očmi si mu dala še
srce. Sence okoli naju padajo v objem svetlobi, ki prihaja v majhnih dozah in
se tihotapi skozi zagrnjeno zaveso okna. Iz naju dela inventar, opremo, ki je
last prostora, ki ga imava oba v trajnem in lepem spominu.

V meni in v mojem spominu je ostal vonj po tebi in tvoji sobici.

» ... ZA VEDNO TVOJA