LUNA

LUNA

Luna nežno poplesava
po razmesarjenih sanjah
in temne razpotegnjene sence
se združujejo z njihovo krvjo,

mehka citronasto rumena svetloba
objema krvavo črne kraterje moje duše
in moje oči polni s pekočo bolečino
kot dež polni presušene vodnjake.

Daleč je še do jutra.

doroteja sešek je napisal/a:

LUNA

Luna nežno poplesava
po razmesarjenih sanjah
in temne razpotegnjene sence
se združujejo z njihovo krvjo,

mehka citronasto rumena svetloba
objema krvavo črne kraterje moje duše
in moje oči polni s pekočo bolečino
kot dež polni presušene vodnjake.

Daleč je še do jutra.

Usodnost ni nikoli tako usodna, kot je naša misel. Um nas pahne v obup, da bi v labirintu misli izgubili sebe. Ali pa vsaj poglobili izgubljenost. Ampak verjetno je to seme za pesmi, ki jih drugače ne bi bilo. V žalosti je seme veselja in v veselju seme žalosti. Obe sta le dve plati iste medalje, dva vidika celosti. Toliko od Modrijana.

Usodnost ni nikoli tako usodna, kot je naša misel. Um nas pahne v obup, da bi v labirintu misli izgubili sebe. Ali pa vsaj poglobili izgubljenost. Ampak verjetno je to seme za pesmi, ki jih drugače ne bi bilo. V žalosti je seme veselja in v veselju seme žalosti. Obe sta le dve plati iste medalje, dva vidika celosti. Toliko od Modrijana.[/quote]
na to temo še ena moja
MORA

Vem, da včasih je težko priznati,
da so sanje le odraz resnice;
in da tisto, kar zazdi se gladko,
ostre in strupene ima bodice.

Čaša polna nekih čudnih zvarkov,
je kot sonce, ki ga megla skriva,
ko turobno je, nikjer ni žarkov
in ni slika ta prav nič igriva.

Temni škratki dušo v ples lovijo,
z njo igrajo nori, divji twist,
v sanjah kot pošasti ji grozijo -
in potem naj svet bo lep in čist?

Hvala za tvoje razmišljanje ob pesmi, Miroslav.

Težko bi kaj pametnega dodal,
da ne bi vsega razdejal.
Življenje piše zdaj komedije in drugič drame.
Saj včasih človeka temna stran prevzame
lahko bi pa pri tebi kaj veselega prebral.

Vse lepo še naprej. Miro.

Miroslav Tičar je napisal/a:

Težko bi kaj pametnega dodal,
da ne bi vsega razdejal.
Življenje piše zdaj komedije in drugič drame.
Saj včasih človeka temna stran prevzame
lahko bi pa pri tebi kaj veselega prebral.

Vse lepo še naprej. Miro.

Miro, brez bojazni,
tole niso čisto moja občutja, pa mogoče prav zato tolk bolj zadane, ker zgolj kot zapisovalka mogoče postavim močnejše akcente na druga mesta kot bi jih nekdo, ki to resnično doživlja. Ampak obljubim, da bom dala par mojih veselih gor. Končno si me najbrž videl na tak način, da nisem niti malo temna, da v meni skoraj ni prostora za nezdrav pesimizem (če zdrav sploh obstaja ).

lep lep mavričen dan ti želim
Teja