O Nebesih in Peklu

Človek, njegov konj in njegov pes so sli po neki cesti. Ko so se približali velikemu drevesu, je vanje udarila strela in vse tri sežgala. Toda človeku se ni bilo jasno, da je že odšel s tega sveta, in skupaj z obema živalma je nadaljeval svojo pot; včasih mrtveci šele čez določen čas spoznajo nove okoliščine ...

Cesta je bila zelo dolga, nenehno se je vzpenjala, sonce je pripekalo, potili so se in žeja jih je mučila. Na nekem ovinku so zagledali čudovit vhod, ves iz marmorja, ki je vodil na z zlatimi kockami tlakovan trg, kjer je žuborela kristalno cista voda. Mož se je napotil k stražarju, ki je varoval vhod.

»Dober dan!«
»Dober dan,« mu je odzdravil stražar.
»Kako se imenuje ta tako lepi kraj?«
»To so Nebesa.«
»Kako dobro, da smo prišli v Nebesa, ker smo strašno žejni.«
»Vi lahko vstopite in popijete toliko vode, kot je zeli-te.« Stražar je pokazal na vodnjak.
»Toda tudi moj konj in moj pes sta žejna ...«
»Žal mi je,« je dejal stražar, »toda živalim tu vstop ni dovoljen.«

Človek je postal zelo nejevoljen, kajti bil je zelo žejen, toda niti pomislil ni, da bi pil sam; zahvalil se je stražarju in nadaljevali so pot.
Po dolgi in naporni hoji so prišli do drugega kraja, ki je imel za vhod majhna stara vrata; potem se je pot nadaljevala med drevjem. V senci enega izmed dreves je ležal človek s klobukom čez obraz. Verjetno je spal.

»Dober dan,« je dejal popotnik.
Človek mu je odvrnil samo s naklonom glave.
»Zelo smo žejni - jaz, moj konj in moj pes.«
»Med tistimi skalami je izvir,« je odgovoril in mu pokazal smer. »Lahko popijete toliko vode, kolikor morete.«

Človek, konj in pes so šli do izvira in potešili žejo. Potem so se vrnili, da se mu zahvalijo.
»Lahko se vrnete, kadar hočete,« jim je dejal.
»Saj res, kako se imenuje ta kraj?«
»Nebesa.«
»Nebesa? Toda stražar pri marmornatem vhodu mi je rekel, da so tam Nebesa!«
»Tisto niso bila Nebesa, marveč Pekel.«
Popotnik je bil osupel.
»Morali bi prepovedati uporabo vašega imena! Ta lažna informacija zagotovo povzroča veliko zmedo!«
»Nikakor ne! V resnici nam zelo koristi. Kajti tam ostanejo vsi tisti, ki brez pomisleka zapustijo svoje
najboljše prijatelje ...«

P.Coelho: Demon in gospodična Prym