Pogrezanje

Mi je še preveč znano vse o čemer pišeš, tudi tisto dete na koncu Objem Mirjana

Danes ga potrebujem bolj kot kdajkoli prej. Hvala ti.

Mirjana Gabrovec je napisal/a:

Danes upanja ni ob meni,
trgam bolečino s svojih kosti,
v dihu še okus vodeni,
danes, danes me ni.

Poslušam občutja, ki ječijo,
žvenkljajo, si me lastijo,
ovijajo okovje okrog vratu,
pogoltnejo me v brezno strahu.

Podoba v črepinjah - dno,
okušam žalost, bolečino, zlo,
izgubljam bitko, zdrav razum,
razneslo me bo ... buuum.

Na zadnjih nitkah, na koncu poti,
glas ljubezni iz transa me prebudi,
vonj pogube, sliko trohnenja,
zamenja otrok hrepenenja.

Mirjana, čestitam!

Upanje umira zadnje, preživi vse ostalo...

Naj ti žarek srečnega optimizma posveti v srce in te napolni s sončno energijo...

Aljaž

Včasih predrago plačamo za ta kanček upanja. Vem, da veš, da sem otrok sonca in ta bo kmalu sijal dalje. A včasih tudi padem. Takrat sem bolj glasna in občutna, kar zmeraj zazna Franci.

Naj se še tako bedno sliši, a moramo pasti do konca, da se lahko znova vzdignemo in poberemo..če se to zgodi, preden smo čisto na tleh, samo lebdimo.
...in šele o upanje umre..začnemo zares živeti

Mateja

Enkratno. Tako je. Šele, ko umre upanje, ki nas ovira, da bi šli naprej, šele takrat uvidimo pravo pot. Se oprimemo rešilne bilke. Kruta, da zmeraj okusiš dno. A kako bi lahko razumel kogarkoli razen sebe, če ne okusiš vsega po malem.