Kaj naredim, da se umirim?
Prižgem svečo.
Nato strmim v njen plamen...
Tam notri je tako lep svet -
Čist, miren, vesel,
tam ni gorja, ni jeze, bolečin.
In tako strmim v njen plamen...
Kar naenkrat zavoham tisti čarobni vonj,
ko sveča dogori in ugasne.
To me vrne v realnost, kjer se zavem,
da je to vonj smrti,
da sedim na pokopališču
in da mi po licih polzijo solze.