Molče strmim predse
in kar zmoti tišino,
so le moji vzdihi -
težki, globoki, nemirni...
Pogled otožen hrepeneče
usmerjen nekam v daljavo
išče le tvoje oči...
In kar naenkrat se zdi,
kot da pred menoj sediš
in vame strmiš
nepremično...
Že sama misel nate
pospeši utrip,
a zdaj, ko v dno duše mi vidiš,
začne srce bíti vedno hitreje
in dihanje je še globlje
in po koži mravljinci
pekočega poželenja,
saj vsak signal tvojih oči,
ko gledaš me tako strastno,
kri po telesu poganja,
da kar boli,
ker se vračajo spomini
na najino ljubezen in strast,
ki naju je spremljala vse noči,
ko je svet obstal
in midva z njim v brezčasju,
kot da sva edina človeka
in da vladava vsem dimenzijam...
Kako sebično....
Kot takrat se zdaj utapljam
v tem vrtincu, v tvojih očeh,
in zavoljo spominov
grabim pred seboj
in ko še bolj hlastno
privijem se k tebi,
podoba tvoja izginja,
a v meni nepotešenost...
Moje misli so spet,
kakor vselej,
ustvarile hologram tebe...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
