ZAVIDAM
Veš, zavidam sončnim žarkom,
ki ti lice grejejo
in vsaki kaplji vode,
ki ti ga umije
in zavidam dahu vetra,
ki ti skuštra pramen las,
tonu v pesmi, ki jo poješ,
ko zveni tvoj zvenki glas.
Listu suhem
ki ti zašumi pod nogo,
zdaj ko prišla je jesen,
megli, ki te zjutraj zbuja,
mrzel stisk njenih kopren.
Veš zavidam postelji,
v kateri noč prespiš,
ti mi pa zavidaj misli,
ki so zate ko zaspiš.
DANES ME ŠE PUSTI SANJAT
Danes me še pusti sanjat,
naj v tvoji postelji prespim,
tvoje so oči sanjave,
v njih tolmun se potopim.
Danes me še pusti v veri,
da sem upat nate smel,
da bo enkrat vse drugače,
da le zate bom živel.
Danes naj želim in sanjam,
nemogoč in prepovedan dan,
ki bi preživel ga s tabo,
ko bila bi daleč stran.
Drobne želje si želet je treba,
takšne, ki jih spraviš v žep,
kot koralde jih nanizam,
nosim jih kot amulet.
KO OST MI UMA OTOPI
Ko ost mi uma otopi,
ko se telo mi ohladi,
ko me v zemljo polože,
tudi za to bo čas nekega dne,
kaj poreko takrat
pogrebci črni za menoj :
da pisal pesmi sem,
o tem, da sem te rad imel,
sem z njimi v večnost pot ti tlakoval,
da sem se za ljubezen svojo bal?
Naj povedo, da sva si srečna vse,
še zarjo vsako razdelila,
medtem ko sva drug drugemu,
skrivaj ljubezen obljubila !
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
In v večnost položen
ta stih naj vedno priča,
da sem zaradi tebe našel vse
- še pot iz niča ...
KDO MI TE JEMLJE
Kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade,
kdo se v tvoje kodre izgublja
Kdo v tvojih jutrih uživa naslade
Jaz sem odhajal, a ti si čakala
jaz le jemal sem, ti si dajala
Nič nisi rekla, ko sem popival
ko sem iskal v drugih utehe,
mirno prenašala si moje grehe
dokler zlorabil ti nisem sanje
Še slutil nisem,
da v tihem brezupu
ponoči me čakaš, da ni ti vseeno,
kot hišo iz kart sem pohodil ti upe
Ker druga je v meni gorje povzročila,
se krutost je moja na tebi skalila
Vem kriv sem, priznam,
mi ni več rešitve
najhuje bom samemu sebi,
ko pride čas sodil
Veš ti nisi kriva, da sem jaz blodil,
da v mojih si rokah bila maščevanje
Ko luč se je v tvojih očeh ugasnila,
in veter odpihnil je tvojo ljubezen
zbudil sem se v grenko jutro spoznanja
koraki so tvoji še zadnjič zamrli
Pustili za sabo so moje življenje,
zaman se sprašujem, ko noč se prikrade,
kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade ...
V BRAJLOVI PISAVI
V Brajlovi pisavi
s prsti ti povem kar čutim,
po tvojih se odzivih vprašam,
če berem hitro, prepočasi,
če ne izdaš pa vsaj zaslutim.
Kot knjiga tvoje je telo,
in jaz te berem kot berilo,
vsak dan pripišem novo stran,
na skrita mesta posvetilo.
Za prsti sled se ne pozna,
sledi so tvoja trepetanja,
še en moj Brajlov prstov spis,
konča ljubimcev šepetanja.
SPET SANJAL TVOJA SEM KOLENA
Spet sanjal tvoja sem kolena,
in roko svojo, ki kakor barka
nežno je prek njih zaplula,
ti v razkoraku se začenja potovanje,
odkrivanje želja, raziskovanje,
v vrč si upanja nalivam sanje,
ko si drgetajoč ustavim sliko.
Repriz nebroj kako me ljubiš čutno,
prehitro se zgodi mi vsako jutro,
kot kosa sem, ki čas z njo žanje ta nebesa,
še čutim težo tvojega telesa,
privija se ob mojega vso potno,
vdahnem tvoj izdih kar med poljubi,
ko jemljem te vsakič voljno hotno.
Vsi zadušeni kriki, vzdihi, šepetanja,
zdaj kot odmevi daleč mi zvenijo,
zdaj veš dokazal sem kar čutim,
le znova bi ponovil vsa priznanja.
RAD BI TI POGLEDAL V DLAN - ODPUSTI
Rad bi ti pogledal v dlan
in izbrisal tisto črto,
tisto, ki je razdvojila,
ki te je peljala stran
Rad bi čutil tvojo dlan,
tisto mehko, ki potuje
in po meni črte riše
ono, ki mi solzo briše
Rad bi vedel kje živiš,
davno nehal sem te iskati,
kar odnesla s sabo si,
tega se mi več ni bati
Ampak pride tu pa tam,
kak trenutek, ki me vrne,
v tisti nori najin čas,
jaz obračam bog obrne
Nisem vedel ves ta čas,
dolga so minula leta,
da bo drobna tvoja dlan,
neizbrisno sled pustila
Zdaj ko te ni,
te še bolj jasno vidim,
zdaj še bolj čutim vsak dotik,
še bolj razumem tvoj umik.
Odpusti, če boš kdaj lahko,
da naju sem ranila,
vso krhko dušo, nežnost, strast,
brezčutno sem razbila.
Pomisli kdaj, da ljubim te,
da še nekje sem zate,
objemi kdaj vsaj moj spomin,
da spet rodim se vate.
PREJ KO ZA VEDNO BOM ZASPAL
Prej ko za vedno bom zaspal,
bo zadnja misel nate,
čeprav za nič mi ne bo žal,
mi žal bo vedno zate.
Za vse kar bi lahko bila,
pa si nikoli nisva mogla biti,
za vse kar bi lahko ti dal,
pa nisem mogel blizu tebe priti.
Za ves ta čas,
ki bo v nemar minil,
trenutek vsak,
ki bo v večnost zginil.
Brez tebe sem nedokončana polovica,
brezvreden nič, sred´ leta mrtva ptica.
NISI TI KRIVA
Nisi ti kriva za svojo pomlad,
in nisem jaz kriv za svojo jesen,
nihče ni kriv, da ti nisi zame
in nihče ni kriv, da jaz nisem zate
V tebi odsev sem iskal moje mladosti,
v ogledalu privid, ki me vedno poišče,
in tonem z njim spet v vrtincu spomina,
vse kar pusti je le pogorišče.
Poiščem spet pismo, na sliki že bledi,
pomlad neka davna in par je ob reki
in roka čez ramo jo nežno privija
kot da bo večno pomlad ta cvetela.
Prašen , pozabljen, a vedno še blizu,
ne morem si kaj - me vedno povleče,
prežveči me celega in me izpljune,
lovim se kot norec za celice stene,
Slabosti trenutek nobena ne sluti,
otožnost pogleda, ki v sebi ga skriva,
pomlad tvoja cvetna, v njej moja sivina,
še ena bo slika spet zaprašena.
LEŽATI V TRAVI
Ležati v travi na jasi,
in gledat koprene oblakov,
kot sladka so pena na nebu
škržati mi pojejo v mraku.
V objemu si mojem zaspala,
še vonj tvojih las čisto blizu,
se spomnim in travnate bilke,
ki v moji ti roki nagaja.
Potuje po robu obraza,
na veke, po vratu, v nedra,
nazaj spet - poljub ti nariše -
od daleč se sliši šum reke.
Predramiš se in me pogledaš,
in s kodrom žgečkaš me po bradi,
priviješ se in me poljubiš,
ko sama sva,
v nežni omami
...............................................
Še reka šumi, zdaj je sama,
pod mostom odtekla so leta,
le redko kdaj stopim na jaso,
a spomnim se v sebi dekleta.
Zdaj žena je, mož sem jaz ženi,
jesen bo, mrzlo že postaja,
nov par je na jasi v travi,
se nova ljubezen poraja.
MOJI DRAGI
Veš enkrat ko bom sam in star,
in ko ne bo več v meni rime,
takrat če sploh bom videl kaj,
poiščem pesmi, ko me prime.
Da spet me spomnijo na najin čas,
ko zate so zvenele stare,
vseh odtenkov, barv, not,
v pesmi ali s strun kitare.
Bog ve, če takrat vedel bom,
kako sva silno se ljubila,
kako sem sanjal, da bom tvoj,
kako sva kakor en čutila.
A le telo mi ostari,
če res je - duša pa ostane mlada,
pobegne s tvojo prek dobrav,
kot zdaj, ko se imava rada.
NI NAJIN ČAS
Kako naj bo ljubezenska
ta pesem brez motiva,
od kod do kam je ta svet sanj,
ta smešna perspektiva.
Med temo in svetlobo
zabrisana sled vsaka
in jaz na sredi,
življenje grenka tlaka.
Le kdo nariše,
prikliče te občutke,
kako naj zberem,
razsute vse trenutke.
Ponoči mrzle in prazne so postaje,
vročičen sem,
ko se do jutra plazim,
ustavit nočem več vrtenje vrtiljaka,
v strahu spet hitim,
če zjutraj pošta čaka.
A tu živim,
vzporedni so svetovi,
ni najin čas,
prehudi so strahovi.
In vem, da boš nekoga spet ljubila,
vesel sem zate,
le stik bova izgubila.
POLJUB ZA DOBRO JUTRO
Mirnost nedeljskega jutra. Ta tvoja luknjica v licu ga še vedno obnori. In vonj tvoje kože s kancem parfuma ki se še lahno zazna, ko se primakne. Njene prsi se mirno dvigujejo in spuščajo pod odejo.Priprte ustnice vabijo kot zrele češnje.
» Zbudim jo s poljubom« mu šine ideja in se ji približa, da bi ji ponagajal.
Prvi je nežen in kratek kot pozdrav in vprašanje:" a bi še ?" Nekaj v spanju zamrmra in se obrne nasproti še vedno v polsnu. Že bolj zahteven griz v spodnjo ustnico z namero, da se odzove na nežnost doseže svoj namen. Ustnice se združijo, neobrita brada ne moti, ampak le žgečka.
Je sploh kaj bolj čutnega od poljuba kot obljube za vse nežnosti.
Dobro jutro poljubovalci !
LJUBEZENSKA XIII./ BREZA
Prišla si kot nežna sapa,
ki usloči vejo breze,
da se drobni listi tiho
v šumenju oglasijo.
Nič ni vidno kaj jih ziba,
da se vsi kot en predajo,
breza pa kot da uživa,
ko med sabo se igrajo.
Listi drobni kot občutki,
ki jih sapa tvojga diha
v mojem srcu skrivom dviga,
vsakič, ko jo vame dahneš,
zgine vsaka temna briga.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
