Ko v ranem jutru prvi žarek sonca
obraz poboža tvoj
vabeč te v dan svetal,
vzemi nežen moj dotik s seboj.
Ko skozi utrip bolečega vsakdana
boriš se sam s seboj
korakov opotekajočih ,
boža nežen naj dotik te moj.
Ko solza tiho kane na srce,
ko te prevzame žalost, dvom,
dotik moj, nežnejši od kaplje dežne,
postane naj tvoj dom.
Ko temna noč zatisne ti oči
in luna te povabi v spanje,
dotik moj milo hrepeneč
objemi v svoje sanje.