Sredi mrzle zime,
ko puhaste snežinke
mokro poljubljajo moje lase,
se v meni prebuja pomlad.
Nevidna ptica
se je vrnila iz pozabljenih krajev,
in se naselila v moji duši.
Tam nežno žvrgoli pesem ljubezni.
Hranim jo z zrnci vere,
odevam v toplino otroških sanj,
napajam s sladkim nektarjem upanja.
Ni je več strah,
da bi v mrazu zamrl njen glas.
V varnem, toplem gnezdu
me vso objema
in tiho blagoslavlja moje korake...