Neko dopoldne

Neko dopoldne

Vsak dan krmi golobe. Zgrinjajo se okrog njega in prav nič se ga ne boje. Lačni so in požrešni. Po dva naenkrat se pneta na roko, ki daje zadnje drobtine kruha za danes. Polovica jih odleti, ko možakar odhaja. Druga polovica pa naprej čaka v pričakovanju še nečesa...


Pomislim, da so prav takšni kot vsi ti ljudje v parku. Mar smo si podobni? Golobi in ljudje? Samo sedijo in se bašejo s hrano. In nekako mi je nelagodno ob starejših, katerih je pravzaprav največ. Najbrž zato, ker vem, da bom tudi jaz nekoč takšna. Stara in zgrbljena. Koža na meni bo prav grdo visela, da bom videti kakor odvečna vreča v katero gre vsa 'šara'.


Sprašujem se, zakaj živim? Kaj tako prekleto koristnega pa sem že napravila? To, da sem rekla: »Ja, lahko.«, ko me je nek invalid vprašal, če lahko prisede in sem, ne da bi ga sploh pogledala, naprej čečkala domislice v oguljeno beležko...


Saj vem, da sem obupna. Sedim tukaj in od časa do časa, spregovorim besedo ali dve z otrokom, ki ga varujem; ves preostali čas pa v glavnem posvečam mladim moškim, ki mi sedijo nasproti, čeprav samo s pogledom.


Neko gospo je zanimalo, če je to moj otrok. Rekla sem: «Ja, moj.« Zakaj sem tako rekla, pravzaprav ne vem. Všeč mi je bila trenutna misel, da imam otroka. »Pa tako mlada!?« je zavzdihnila.


Srčkana barabica - tuli na vse pretege, da se vsi ozirajo in jaz prestrezam te poglede - izzivalno.



(1969-1970)