Cigareta

Cigareta

Ta brezosebna stvar. Stvar, zaradi katere bi včasih ponorela. Ali si lahko predstavljate cigareto brez ognja?  Če si jo vi lahko no, jaz si je ne morem.
In tako sem si nekega večera, ob ubijanju učenosti v glavo, zaželela kaditi. Tako spodobno, kot to delajo tiste gospe, ki se imajo za 'prefinjene'.
Ja, stvar bi bila v redu, če bi imela samo, samo košček tistega svetlečega in žgočega predmeta pri roki. Tako pa nič. Brez vžigalic. A imela sem cigareto. Na škatli preberem: Filter 57. (Ceneno, najslabšo in najškodljivejšo stvar na tem svetu! Vsaj tako pravijo.)
In želela sem jo pokaditi. Povleči zadušljiv dim vase, ga obdržati v sebi, dokler se mi ne bi nabrale solze v očeh in bi me nato prisililo h kašljanju. Potem bi napravila šobo in prav počasi izpuščala dimne kolobarje proti stropu.
Vidite, pa je nisem mogla prižgati! Ležala je tam in se mi režala - cigareta, namreč. Premaknila sem jo za cvetlični lonček - proizvod moje matere - roža, namreč. Vendar nisem nehala misliti nanjo. Grizla me je misel, da jo imam, a je ne morem uničiti. (Na koncu jo s takim užitkom spremenim v »čik«, čisto majhen, orumenel in umazan, katerega potem pohodim, da mati znori, ker na tleh ostane tak: lep "flek«.)
Bila sem kar bolna. Začela sem iskati vžigalice. Kot nora sem premetavala razne predmete v predalu. Končno! Vžigalice! Kje pa! Samo škatlica - polna zraka. Zakleto!! Sovražim cigareto, ki se mi posmehuje! Sovražim sebe in svoje hotenje po kajenju! Vir nesnage!
Izbrisati jo hočem iz spomina, a kaj, ko mi neprestano zvoni v glavi, da jo imam - to zoprnico pa je ne morem uporabiti v pravi namen. Tako nizkotna sem v svojem hotenju, tako podla v svoji želji...

O, Lady Mary, ti si ne želiš kaditi, jaz si pa!
Sanjam o srečni poroki...
Ura je polnoči in na luni so odkrili homogene delce, jaz pa nisem našla vžigalic.
-------------------------------------------------------------------------------------------

(Ljudje božji, ampak, saj jaz sploh ne kadim!)


(1969-1970)