Sprehajam
se med gladino umirjene tišine
in penečimi valovi glasov.
Nekje v sebi
poslušam goslanje čričkov
in se predajam kresovom sonca,
ki v vetru tlijo
med prebodenimi oblaki.
Po pregretih gmajnah
pasem misli belih noči,
srkam vase sleherni reženj časa.
Takrat vem,
da sem pesem,
ki se še vedno piše.
Med glasovi.
V tišini.