Obrišem umazanijo z besed,
oblikujem smiselne stavke,
pikrosti ne uspem odstraniti,
zavlekla se je v vsak naglas.
Zarjavele trobente so nasilne
in zvok zasidran v spominu,
toni pa rezki, ostri, neprijetni,
odmevajo v navideznem miru.
Vse besede pospravim v torbo,
nemirne se izgubijo v nesmislu,
mučna tišina zareže v prostore.
Potegnem že zmahano zadrgo,
ne uspem je zapreti pogledu in
na hitro odidem, ne da bi se ozrl.
Jože Brenčič