Ruina

Ruina

Neja, mlada psihologinja, je z nostalgijo zrla po dragi pokrajini.

Zeleni travniki, vmes otočki grmovja, ob robu tiha rečica. Spomini so oživeli.

Še je pomnila to drago pokrajino, kjer se je rodila njena mamica. Tu se je igrala, dokler ni morala oditi služit. Njena mama je bila vdova s 4 otroci. Hodila je na dnino in težko jih je preživljala. Mamica je morala služit že po končanem petem razredu. Njeno življenje je bilo težko. Služila je vsepovsod po kraljevini Jugoslaviji. Prebolela je malarijo, ki jo je dobila v Vojvodini. Tudi fanta je imela. A v tistih časih je bilo drugače kot danes. Dekleta so ostajala do poroke nedolžna, vsaj večina. Tako tudi Nejina mamica. Ko je izvedela, da je šel njen fant z neko prostitutko, ga je pustila. Ni razumela, da je odrasel moški, ki ima svoje potrebe. Ko jo je v tem času obiskal duhovnik iz Ljubljane in jo zasnubil v imenu daljnega sorodnika, ki je postal vdovec z dvema malima hčerkama, je pristala.

Pustila je službo pri bogati družini v Beogradu in odpotovala v Slovenijo.

Poročila se je. Dobila je sina in hčer, Nejo. Neji so spomini vstajali eden za drugim.

Tedaj je v bližini zagledala znane ruševine graščine. Tam je nabirala, kot otrok, jagode. Bila je na počitnicah pri ženski, kjer je mamica služila. Tako kot takrat, tudi tokrat ni pomislila, da je v stari ruševini lahko polno kač.

Hitela je gor in nabirala sladke sadeže. Tedaj je zaslišala sikanje. Prestrašeno je obstala. Dva metra od nje je dvigal glavo gad in se pripravljal na napad. Zdelo se ji je, da jo hipnotizira. Brez diha je stala in zrla kači v oči. Tedaj je zagledala palico, ki je zadela kačo in jo vrgla daleč stran. Izgubila je zavest. Ko se je zbudila, je nad seboj zagledala neznan obraz, obraz moškega, ki se je prijazno smehljal z modrimi očmi.

»Nič se ne boj, tu si na varnem. Kače ni več. Izgubila si zavest od šoka, straha. Odnesel sem te sem v svoje domovanje. Sem slikar, Črt Mahnič», se je predstavil.
» Neja Lipar« mu je odvrnila.
Pogledala je okoli sebe. Grobi zidovi, mala okenca. Kje je.
»Svoje zasilno bivališče sem uredil v ruševinah gradu, ker je tu idealno mesto za moje slikanje. Ni ravno hotel, a je dovolj udobno. Imam celo tuš in WC. Tu je atelje, spalnica in kuhinja sta malo naprej. Dobrodošla pri meni, dokler si ne opomoreš.«
»Toda to ni možno. Moram, moram…«, občutila je slabost in klonila nazaj na posteljo.
»Nič ne moraš. Ostani in bo kmalu vse v redu. Do bližnjega naselja je daleč in taka poti ne boš zmogla. Jaz pa sem tudi brez prevoza. Enkrat tedensko mi pripelje prijatelj živila in vse kar potrebujem. To bo pa šele jutri.«
Čutila je kako je šibka. Strah in šok sta storila svoje.
»Prav ostanem. Hvala, ker si tako dober z mano. Ne vem, kako se naj ti oddolžim za pomoč in gostoljubnost.«

Nekaj časa jo je gledal. Potem pa je rekel:
»Veš, da sem slikar. Ti si skrivnostno privlačna ženska. Rad bi te naslikal. Če se mi želiš oddolžiti, mi prosim poziraj. Seveda pa, če nočeš, te ne bom silil. Odločiti se moraš sama.«
Že ga je hotela zavrniti, ko jo je nekaj v njegovem pogledu ustavilo. Bilo je nekaj globokega, magičnega. Zrla je v njegove modre oči in nemo prikimala.
»Rad bi te slikal golo. Ah, pozabi, to ni pošteno od mene. Ti nisi model in nisi navajena golote.«
V hipu se je odločila. Saj je na nudistični plaži tudi gola. On je gotovo vajen golote in ji ne bo hudega. Bil je tako prijazen in nevsiljiv.
»Bom, pozirala ti bom. Sem nudistka in sem vajena golote. Torej, kako se ti namestim?«
»No, no, počakaj malo. Najprej morava nekaj pojesti. Imam juho, ki te bo okrepčala. V njej se je kuhala kura. Vedno si jo skuham za cel teden, da se mi najde pri roki. Pogrejem jo v pečici in že je kosilo nared. Lačna mi ne moreš pozirati. Prešibka si.«
Prinesel je juho z mesom in rezanci pa jagode, divje, gozdne s sladkorjem in smetano. Skuhal je tudi kavo.
Neja je z apetitom pospravila kosilo. »Mmmm, to je bilo odlično«, ga je pohvalila.

Odnesel je posodo. Ko se je vrnil, je Neja gola ležala na postelji.
»Kako je lepa« je pomislil »in ta njen skrivnostni pogled.« Začutil je metuljčke v trebuhu.
»Bo tako v redu?« ga je vprašala. «Pomagaj mi, da se namestim.« je zaprosila Neja.
Kot v sanjah se ji je približal. Ko se je dotaknil njene roke, je začutil, kot bi ga stresla elektrika. Tudi Neja je vztrepetala. Pogledala ga je v oči in nista vedela, kdaj so se njune ustne združile v nežen in nato v vedno bolj strasten poljub.
Čutil je njene roke na svojih prsih in v naslednjem trenutku je bil tudi on brez oblačil. Gledala sta si v oči. Njegove modre so se križale z njenimi zelenimi. Z rokami in z usti sta raziskovala drug drugega. Z občudovanjem je ves srečen raziskoval in božal njene obline, kot bi si želel vtisniti ta dotik njenih gričkov, dolinic, ravnin v globok spomin. Čutil je njene nežne roke in usta na svoji koži. Nežno je prodrl v njo in se združil z njo v eno. Zaplavala sta v blaženosti in poletela v nebesa, združena v najglobljem dotiku dveh bitij, v dotiku ljubezni. Še in še sta se združevala in letela na krilih ljubezni. Potem sta blaženo, v objemu drug drugega zaspala.

Prebudilo ju je jutro in trkanje na vrata. Črtov prijatelj je prinesel hrano in ostalo, kar je naročil Črt.
Tačas, ko je Črt pospravljal stvari, je prijatelj zmedeno gledal Nejo in izustil:
»Ali veš, da si po petih letih prva ženska v Črtovem življenju. Tako dolgo je bil sam po nesrečni smrti svoje žene. Umaknil se je v to ruino in delal do nezavesti, oddaljen od vseh in vsakogar. Prosim ne rani ga…«
Nemo je prikimala. V tem se je Črt vrnil. V veselem klepetu jim je minilo dopoldne. Potem je prijatelj odšel.
Neja je pa gledala Črta z novim spoznanjem v očeh, z globoko ljubeznijo, ki ji jo je vračal tudi on.

Po štiridesetih letih sta skupno obiskala razpadajoči grad. Od njega je ostalo bore malo.
Pogledala sta si v oči in oba dahnila:
»Ali se spomniš?«
Držeč se za roke sta v tišini, s srci obujala spomin na dan, njunega srečanja in rojstva ljubezni. Čeprav stara in z gubami na obrazu, s sivimi prameni v laseh, sta se še vedno ljubila kot prvi dan.

Lučka