Volčica

Volčica, bela starka

V samoti volčica bela
žalostno zre za tropom
brezbrižnih mladih volkov,
prehitri za njo
hitijo po plen.

Kam naj obrne se bela starka,
poišče brlog
in v lakoti umre.

Ne umira se še beli volčici,
kje plen naj dobi,
iskati mora naprej,
morda pa preživi
to dolgo strašno zimo.

Vsepovsod bele planjave
in sledi plena nikjer,
le volčje stopinje glej.

Samotna bela sled
vodi jo v gozd
s smrekami posejan,
ko njega belega
starca zagleda tam.

Milo pogleda volčica
samotnega starega volka
z nemo prošnjo v očeh.

Že hoče volk zarenčati,
navajen samote želi jo pregnati,
a ustavi ga mili pogled modrih oči,
ki mu staro kri vzvalovi
in si je zaželi.

Repa dva živahno migljata,
ko se volčica bela in beli volk
rada imata.

Skupaj odideta dalje v boj,
za preživetje,
za plen,
ki v gozdu pod smrekami
skriva se vsem.

Lučka