Venec nesrečni ljubezni

Naslov sporočila: Venec nesrečni ljubezni Tor 26 Jun 2012 - 11:36

Maurice Ravel - Bolero (Kent Nagano - Jubilee Concert)

UVOD V SONETNI VENEC

Le ljubezen take pesmi spleta,
da nikoli nič jih ne prekrije!
Sedaj so časi za novega poeta,
da Slovence v venec nov ovije!

VENEC NESREČNI LJUBEZNI

I

Kot zvezdni utrinek pridrvela
v temno noč si - mojega sveta!
Ko mi že duša na poti je bila,
si dala upanje, nesrečo vzela!

Nenadoma je duša v sreči pela,
saj si razblinila oblak gorja,
kot živ angel sreče si prišla
in srce v življenje mi ogrela!

Odpeljala si me v daljni kraj
iz groze pekla, ki v meni spi,
ter pokazala mi, da še je raj!

S poljubom zaprla usta in oči
in svetila kot razcveteli maj
si v temo - mojih zadnjih dni!

II

Si v temo - mojih zadnjih dni
prinesla srečo tvojega telesa,
da nemo sem odplaval v nebesa
z ljubeznijo v prsih, ki gori.

Kako ubiti ljubezen, ki kriči,
izbrisati tvoje lice iz očesa,
ugasniti požar ljubezni kresa,
da spet srce v svoj mir zaspi?

Prišla si, vzela ter me ubila!
Spet samoten tavam sredi noči,
toda čustva me niso zapustila.

Čeprav me raztrgano srce boli,
zame boš za vedno gozdna vila!
Emocij val mi zaslepil je oči!

III

Emocij val mi zaslepil je oči
in narisal srcu nežno mavrico,
prevaro lažne sreče - na nebo!
Zdaj nežno srce mi več ne spi!

Zbujeno v osamljeno temo noči
tava, zaman išče, kar je lepo,
in zadnjo pot ter večno slovo
s sveta, kjer več ljubezni ni!

Izgubil upanje sem! Le katero?
Čustva več ne bodo pesmi pela!
Dobil sem gorja za polno mero!

Podarila si srečo in jo vzela,
a meni obudila upanje in vero!
Nehote srce si moje - oživela.

IV

Nehote srce si moje - oživela,
da znova je ljubezen poželelo,
kot ptica je v sonce poletelo,
saj spet v njem je sreča pela!

Prišla je zima in srečo vzela,
vse lepo je v hipu - pogorelo
in poslednje upanje splahnelo!
Smrt zdaj dobi, kar je hotela!

Pojem pesmi v svetu brez luči,
katere ne boš nikoli razumela,
v svet, ki mu več do pesmi ni!

Poslednjo pesem boš ti zapela
v popolno temo neskončne noči,
igrači tvoji - ki si jo ujela!

V

Igrači tvoji - ki si jo ujela,
počila je vzmet, kjer je srce,
da razjeda grozljivo jo gorje,
čeprav to občutit ne bi smela!

Kakor vsaki - ki se je izpela,
zadnja pot ji na smetišče gre,
da časa neusmiljen zob razžre,
še spomin, da je nekoč živela!

Nerabna stvar - ki ni za rabo,
gre na pot, kjer bolečina spi,
a ne sme ničesar vzeti s sabo!

Vendar igračka lahko še oživi!
Ljubezen - ki je šla v pozabo,
je dar - boljšega zdravila ni!

VI

Je dar - boljšega zdravila ni,
ki vsa trpljenja v nič zavije,
da človeku vso nesrečo skrije,
ki ga držala je živega v temi!

V hipu izbriše naše vse skrbi
in vse strahove v nič razbije
ter svet norosti nam prikrije,
ljudem pričara srečo pred oči!

Edino ljubezen nas tako očara,
čustvo - ki temo srca zbistri,
v dušo nam rajski vrt pričara!

Lep žar ljubezni, ki se iskri,
je meni - ki me nihče ne mara,
iskro srcu dal - da spet živi!

VII

Iskro srcu dal - da spet živi,
meni je varljiv občutek sreče!
Sedaj v srcu kakor ogenj peče
žar pogorišča, ki še tam žari!

Naj peklenski ogenj - ki gori,
zdaj še ranjeno srce mi speče,
kri naj na žrtveni žar odteče,
ranjena duša v večnost pohiti!

Vem, edina pot gre tja v nebo!
Zdaj si duša bo počitek vzela,
ker ve, kaj nesreča je in zlo!

Čeravno vedno laž je doživela,
ji vendar je za hip bilo lepo!
Poezija ni tedaj o smrti pela!

VIII

Poezija ni tedaj o smrti pela,
tvoje prsi držal sem v dlaneh,
na obrazu mi ljubek je nasmeh
pričarala duša, ki je cvetela!

Vstala kakor Feniks in živela,
dvignila, kar je bilo na tleh,
je ljubezen moja - ki ni greh!
Najlepše pesmi tebi je zapela!

Žal sreča nesrečnih ne poišče!
Kot zmeraj bo sreča zapustila
le nesrečno bitje, ki jo išče!

Prišla je, odšla ter me ubila,
a v srcu je samo še pogorišče!
Fantazija se je v noč zgubila!

IX

Fantazija se je v noč zgubila,
ledene rože zakrile so - srce,
prišla resnica in z njo gorje
in iluzija v mrak je potonila!

Duša je v labirintu - utonila,
od tam oditi nihče živ ne sme!
Odideš le, če tam pustiš srce,
da ne bi kriva sreča ga ubila!

Ni iz pekla sveta poti nobene
in sreče ne tu v jezeru solza!
Le kaj človeka - v pekel žene?

Ni moč prekiniti nesreče, zla?
Ker ljubezen ni za izgubljene,
enako je prišla, kot je odšla!

X

Enako je prišla, kot je odšla,
sreča ljubezni, ki bilo je ni,
da mi žalost je napolnila oči,
utopil sem v vrtincu se gorja!

Duša spet pot je v mrak našla,
tam utopil sem se v temo noči,
zdaj vse lepo tiho v meni spi,
duša se pripravlja, da bo šla.

Čemu si v življenje mi prišla,
nato kot ranjeno zver pustila,
da umira nemo, smrtno ranjena?

Zakaj si iz mrtvila me budila,
ko že vzel slovo sem od sveta,
in za šalo mi spet srce ubila?

XI

In za šalo mi spet srce ubila,
je neprevidnost - mojega srca,
kot da nikoli ni dovolj gorja,
mrtvo je srce v prah zdrobila!

Naivnost moja, ki je pozabila,
zakaj je moja pot v pekel šla,
izključila je to, da svet zla
nima ženske, ki bi me ljubila!

Zato sem pozabil, da vse mine,
vse kar usoda nudi v dar srca,
in plačilo so zmeraj bolečine!

Kakor lik fatamorgane je bila,
ko prideš blizu, hitro izgine!
Fatalna ženska je v noč odšla!

XII

Fatalna ženska je v noč odšla,
odnesla zadnje drobce - sreče,
pustila grdo rano, ki me peče,
ob breznu sam stojim brez dna.

Blodnja ljubezni v noč je šla,
a mene zato v to črnino vleče,
tja bom odnesel - polne vreče
grozot, ki delo tega so sveta!

Odšla je in me pustila v temi!
Le kam srce tedaj je - skrila?
Sama ljubezen išče - ki je ni?

Prišla je, vzela ter pozabila,
tiho brez srca, čustev in oči!
Ena noč ji resnice ni odkrila!

XIII

Ena noč ji resnice ni odkrila,
da vso ljubezen v dlaneh drži,
kar lahko iz nekega srca dobi!
Odvrgla je in rajši pobegnila!

Srce je to, kar še ni razbila,
zakaj pa ne bi - vse se zgodi!
V svetu več ljubezni davno ni!
Posledice - bo že kako nosila!

Kaj s čustvi, katera so umrla?
Srce strto se gotovo ne pozna,
v družbi, ki je slednje strla!

Tako za svojo zvezdo je odšla!
Le zakaj bi se še nazaj ozrla?
Račun plačan s tišino je srca!

XIV

Račun plačan s tišino je srca,
mrtvo je in te še vedno ljubi,
ostalo tudi zvesto je obljubi,
čaka nate onkraj našega sveta!

Ni v tem svetu - takega gorja,
da ne bi te zasul - s poljubi!
Duša čaka nate, da te zasnubi,
v obstoju novem ti srce preda!

Takrat boš, ljuba, brez skrbi
mi v objemu nežnem srečo pela!
Pozaba nesrečo briše - iz oči!

Ne zamerim ti, še bova živela!
Čakal bom - da boš mi v dlani
kot zvezdni utrinek pridrvela!

***

ZAKLJUČEK

Ne bom magistrale v venec vil,
saj nikomur ni nikdar za rabo!
Ljubljenko bom v uganko skril,
naj z menoj odpotuje v pozabo!

Vasja Belšak

Zahvaljujem se avtorju te fotografije in tudi tistemu, ki ima do nje pravico, da je z njo pospremil na pot tudi to pesem!

http://24ur.com/novice/crna-kronika/naj-cvetje-spregovori-za-vas.html

Vasja Belšak

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Sre 27 Jun 2012 - 20:15

Si se pa potrudil. Lepo. Bravo!

Moram še nekajkrat počasi prebrat..

Lep pozdrav. Jože

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Sre 27 Jun 2012 - 20:33

Jože Brenčič je napisal/a:: Si se pa potrudil. Lepo.
Moram še nekajkrat počasi prebrat..

Lep pozdrav. Jože

Hm, res sem se malo bolj potrudil kot običajno!
Hvala za pohvalo in komentar, Jože!

mežikec

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Sre 4 Jul 2012 - 21:49

Citiram :: Pojem pesmi v svetu brez luči,
katere ne boš nikoli razumela,
v svet, ki mu več do pesmi ni!

Bravo Vasja cheers

Dobro si to spesnil Smile

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Sre 4 Jul 2012 - 22:06

Suzana Kolmanko je napisal/a:

Citiram :: Pojem pesmi v svetu brez luči,
katere ne boš nikoli razumela,
v svet, ki mu več do pesmi ni!

Bravo Vasja cheers

Dobro si to spesnil Smile

Hvala za burno pohvalo, Suzana!
Morda je res dobro, ampak Prešeren pa nisem!

o hudo

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Čet 5 Jul 2012 - 13:56

Vasja Belšak - Tihi Don je napisal/a:

Suzana Kolmanko je napisal/a:

Citiram :: Pojem pesmi v svetu brez luči,
katere ne boš nikoli razumela,
v svet, ki mu več do pesmi ni!

Bravo Vasja cheers

Dobro si to spesnil Smile

Hvala za burno pohvalo, Suzana!
Morda je res dobro, ampak Prešeren pa nisem!

o hudo

Hvala bogu, da nisi Smile

Vsak po svoje žvrgoli, kot ve in zna .. Pa saj, Prešeren za časa svojega življenja sploh ni vedel, da je "Prešeren".

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Pet 6 Jul 2012 - 23:31

zelo si se potrudil, stara sablja ! study

Naslov sporočila: Re: Venec nesrečni ljubezni Tor 10 Jul 2012 - 22:47

Dušan Enova je napisal/a:: zelo si se potrudil, stara sablja !

Ja imel sem hud napad pesniške resnicoljubnosti!

stupid

» Moj venec
» Dar ljubezni
» Venec poeziji srca