Dani Bedrač :: ZAJEC V KATEDRALI

Pravoslavne ribe plavajo ob Leninovi ritnici

Paberek ob pesniški zbirki Danija Bedrača

Če bi bili Baudaleire, Burroughs in Lenin še živi, bi gotovo ugotavljali, v katerem grmu tiči zajec; glej ga, zlomka, pa še kako živi so, zajcu so nasuli soli na rep (če verjamete) in se znašli na enem samem mestu: v novi pesniški knjigi Danija Bedrača. Njegov Zajec v katedrali je polihistorska pesniška knjiga, knjiga urokov in črna knjiga, ki bi je bila vesela sama Madam Laveau; če bi ji seveda bilo do samoironije.

Tu je vse svetu; je na ovitek Biblije zapisal Dalmatin. V Bedračevem Zajcu na prvi pogled ni nič svetega, vse je podvrženo neusmiljenemu pesniškemu seciranju in medbesedilnosti, ki izpričuje široko poznavanje literature, glasbe, človeške intime, dvoma in predvsem jezika. Jezik je svetinja; Bedračeva poezija je predvsem sveti hram jezika, kamor hodijo molit vsi; od Dylana do Lenina. In če se zdi, da se Bedrač z jezikom poigrava, ga suče in vrti, zlorablja v svoje nizkotne namene, kot bi verjetno sam dejal, ko bi se prebudil in osuplo zazrl vase, se zadaj skriva globoko spoštovanje do vseh sfer in kotičkov jezika ter besede. Jezik je sveta mineštra, beseda sestavina zanjo in to hud feferon; intenzivnost Bedračeve besede šprica kot gejzir in to ne zato, da bi se z njim okoriščal, pač pa zato, da bi se curek vrnil nazaj v zemljo in ponovno izbruhnil.

V širokem Bedračevem diapazonu pesnjene besede najdemo, v različnih zbirkah, tako klasične sonete z intimno ali angažirano tematiko kot tercine in kvartine, skrbno oblikovane, zasidrane v izročilu (post)modernizma. Pričujočo zbirko sestavljajo te zadnje, uporabljene z namenom zarotitve; Bedračeve pesmi v Zajcu prihajajo iz močvirja, kot bi Creedence Clearwater Revival spojil s Howlinom Wolfom, hkrati pa je v njih nekakšen mozaik fresk iz gotskih katedral; iz njih svetloba neusmiljeno pronica v oči in moraš si jih ves čas méti, da ti postane jasno, kako je z zajci in ribami, osrednjimi živalskimi rekviziti Bedračeve pesniške besede v pričujoči zbirki. Prav zato je naslov izjemno posrečen, (tudi) nekakšna metafora za dandanašnji svet, za intimo, ki se izgublja v labirintih socialnih omrežij in brzeči odtujenosti vedno krajših dni. Kjer je Bedrač parodičen, je tudi ironičen; kjer pa je ironičen, ni nujno, daje tudi parodičen; smo res vsi v isti godlji ali obstajajo še prosti duhovi, ki se ne bodo mogli nikoli poistovetiti z ujetostjo v vsakdan? Kako plašen sploh lahko postane zajec v katedrali? In ali mu ni tam vseeno bolje kot v gozdu? No, pa smo tam: Bedrač se še vedno zna čuditi, čeprav ve, da bo za to moral plačati. Ve tudi, da bo moral plačati za garanje v rudniku poezije, a to plačilo je sladko, čeprav ti jih guvernerji naštejejo z bičem po hrbtu.

Kar mene kot bralca še prav posebej navdušuje, je koncept; ko sva se z Danijem Bedračem pogovarjala o knjigi, mi je zaupal, da je precej obsežna in ali bi morda raje naredil izbor iz gradiva. A v nadaljevanju pogovora, ko mi je nekatere stvari podrobneje razložil, posebej pa, ko sem celoto, katere delce sem že poprej bral na strain Lirik.si in na Facebooku, dobil v roke, mi je postal jasno, da bi kakršno koli klastenje naredilo zbirki nepopravljivo škodo. Zajec se na začetku knjige požene v tek in zadnja pesem v zbirki nam da slutiti, kje je njegov cilj; vmes se lahko zgodi kar koli. Jezus je nem, zapiše Bedrač. In čeprav skozi rockovske, angažirane, brneče in bobneče Bedračeve pesmi teče nevsiljiva intima, ta ni tista, ki odrešuje. Odrešuje spoznanje intime. Bedrač v zaključku namreč naroči zajcu:
ko boš prišel v celje, mi odkleni srce:
v njem boš našel čisto novo šibrovko.

Protagonist Bedračeve zbirke se nikoli ne umiri, vedno je na preži, svet ga nikoli ne prehiteva po napačnem koncu, če pa poskusi, se vé, kdo je tisti, ki bo najebal. A kljub temu nemiru protagonist ve, da zadaj obstaja alternativa, tiha in mirna zložnost besede, ki pa ni za te čase in za to dimenzijo: počiva v drugih Bedračevih zbirkah, v njegovi glasbi, na njegovih ploščah. Zbirka pred nami pa je zbirka sveta, molitvenik, ki ga ne more vzeti za svojega nobene religija z izjemo religije jezika in posledično besede. Je hkrati knjiga čarovnij, kot sem zapisal že v uvodu, je zgodovinska čitanka, ki je ni omadeževala ta ali ona politična opcija in je tudi uvid v zgodovino literature, kot jo pojmuje Dani Bedrač. Bralcu nočem jemati veselja po brskanju, zato mu svetujem, naj prebere tudi druge Bedračeve zbirke; kontekst je namreč še kako pomembna sopotnica večnih državljanov sveta, kar mojstri besede nedvomno so. Nobena zastava jih ne zadrži, nikakršno trkanje po prsih ne prevzame. Prevzame jih zgolj dejstvo besede in večno samoizpraševanje umetnika v zbirkah, kot je Zajec v katedrali ni zasidrano v pozi ali larpurlartizmu, kot se dandanes včasih zdi v sodobni poeziji. Če bi Bedračevi poetiki v Zajcu rekli samoironični humanizem, bi ga spet vkalupili v nekakšen stroj floskul in fraz, a ta sintagma morda tudi literarnozgodovinsko najbolj ustreza Bedračevi poetiki. V najboljšem pomenu besede seveda in tokrat brez trohice ironije.

Matej Krajnc



Knjigo lahko naročite po ceni 12€ pri avtorju, plačljivo ob povzetju + poštnina.