Hinavci vsi in poštenjaki mi

Hinavci vsi in poštenjaki mi



Tisoče luči gori,
le zvezde in luna žari,
krajšajo mi dolge noči,
ko v boli bedim,
se sprašujem,
če res živim.


Morda je to utrip pekla
ali kazen od boga,
ki nas neverne ubija,
bolečine povzroča, zabija,
kot njemu so žeblje nekoč,
mar ni vzel grehe nase nekoč.


Ali hoče me sam satan,
ki išče duše grešne,
da napolni si pekla odraz,
mu je dolgčas,
ker vse več je slinastih hlinežev,
ki v molitvi dvigajo obraz.


Nas poštene duše nekristjanov
pa umirati pusti,
v bolečini zviti,
kolnemo vse dni,
prebedene vse noči,
nas hoče spreobrnit mar.


Morda pa hinavce on želi,
ki s figo v žepu,
a s pohlevnimi očmi,
dlanmi v molitvi,
ponižno zro k njemu,
želeč si v raj.


Naj obrnem mar oči navzgor,
naj bom hinavka,
ki želi v raj
pa ne verjame vanj,
naj sklenem roke,
molim naj.


A ne vem jaz kam…


Lučka