Utrujenost časa

Utrujenost časa


Čas nam vsem beži,
v njem se skriva milijone boli in luči,
skritih v prostoru in času
nam spati ne puste.


Leto umira, mi spomnimo se,
vsega kar se dogajalo je,
včeraj, lani, nekoč
preko dni in pozno v noč.


Se v jutro prebujali v objemu
in še večkrat osamljeni,
šepetali neko ime v temo,
a zaman je vse bilo.


Le rože vedo in slišijo
tih šepet srca, nemir duha,
ki blodi v samoti
in spati mi ne da.


Utrujenost časa lega na oči…


Lučka