Gaj

Gaj




Vitke, bele breze se vzpenjajo,
nežno z listjem že šumijo,
veje zibajo se v sapi,
kot iskale bi metulje in čebelice
v nežnih listnih slapih.



Brezov gaj,
pod njim pa mlada,
nežna trava,
kot tanki laski,
hrepeneče pne k brezi, vili.



Previdno bosa stopam,
tiho, tiho jokam,
ne upam sesti,
ker spomini
so še sveži.



Pa nekdo obsodi me,
da travice mendram,
ko ne vem ne kod ne kam,
odnašajo sledi mi pot,
ko grem odtod.



Metulj v vesoljni svet leti,
čebelica oplajat
brezo brž hiti,
za mene ploda ni,
na človeški strani.



Skoz brezov gaj lebdim,
vem, da bi bila z njim,
če bi želela se oplajat,
če bi želela,
tvoje le meso ohlajat.



Ker pa tega ne želim,
moj ne boš nikoli,
pojdi k drugi z njim,
ti ga ohladi,
ti jo pa oplodi.



Bo letela kot čebela,
ker te ne bo vsega vzela,
saj zavezan si drugje,
izven gaja,
trave zelene.



Seme breze nosi veter,
trave nežne on oplaja,
ko odhaja
od breze do breze,
kraljice tega gaja.



Obstati se jaz zdaj bojim,
me je strah pekla globin,
ki odpirajo pod travo se,
ženejo k tebi me,
nesreče trot za me.



Metuljčki nežni so za druge,
ki ti odprejo se
brez misli druge,
le po mesu hrepene,
ti jim daješ kar žele.



Potem pa vsakdo svojo pot,
do koder seže tak zablod,
ti vračaš se k njej,
družici svoji
za vselej.



Jaz pa tavam zdaj drugod,
še želje so v meni,
ali moja pot
me vodi proč,
daleč od zablod.



Vse breze, trave in vetrovi
hladijo rosno čelo,
solzne mi oči,
ki našle so privid,
iz sanj preplet vzet.



To kazen je za grešne sanje,
ker sem verjela vanje,
v želji po ljubezni,
pa čeprav grešni
sem zabredla vanje.



Bela, nežna breza me tolaži,
s svojim mehkim listjem
me ljubkuje,
ko mi nežno boža lice,
mokro od solzice.



Mi nežno tava šepeta,
da me rada ima,
da na njej ni greha,
le tu nežnost,
sreča je doma.





Lučka