Vse sem povedal vam, ki me poslušate...
Vse tisto, kar je, in celo, česar nisem...
Besede se zvrstijo, formo najdejo v povezavi...
med seboj, po moji volji, kakor jim velim...
Magična so sporočila, prikrita drugim očem,
katerim niso sporočena v tem smislu,
odkrita, jasna, pa vendarle prikrita...
Ko sonce sije z vso močjo, morda je luna
in, ko luna se srebri na nebu, je morebiti sonce...
Besede so neznanska moč, in so tu, ker so,
ker jemljejo svoj prostor v tvojih mislih...
Vendar ta beseda, ki izrečena je tebi,
ta je zate, ni prikrita, je sonce to kar je, in luna, luna...
Za vse, ki se sprehodite po gaju tem besed,
pa je to, kar je, na tem sprehodu po dišečih gajih,
vonjav dišečih cvetja v njih, steza, in potokov žuborečih...
Nikar ne hodi po teh stezah, ti, ki tebi govorim...
Zate prostor je ob meni, na Sveta Skali tej, v sredi vsega tega...
Dišeči gaji ti so zate, vodnjakov pesem tebi žubori...
Ti pa se oziraš okrog sebe, kot, da ne verjameš,
da vse to, kar je, in vse, kar ni, in je, ker je, si ti...
Besede se formirajo po moji volji, v slike in oblike...
Kaj vidi kdo v tem, ne vem, morda del sebe,
morda le vstopi skozi skrivna vrata, ker so pač odprta
in se sprehodi po teh stezah, tlakovanih s tlakovci besed...
Vstopi ti, ki žejen si in lačen teh malih čarovnij,
odžejaj se v tej živi vodi, ki nikoli ne usahne,
vzemi kar ponuja ti v tem svetu to drevo spoznanj...
Ne oziraj se, ne stopaj s te poti, ker, veš,
ko vrta se zapro, ostaneš v zraku, ničesar več ni pod teboj,
niti zgoraj, spodaj, ne ob tebi, le jaz sem tam, kjer sem,
in ti me več ne vidiš, ker takrat sem zate iluzija,
nečesa, česar niti ni bilo, mimohod besed,
katere si priklical, nevede, ko iskal si neka druga vrata...
Vse sem povedal, kar sem se namenil,
nekoč, morda, sedaj nobenih sporočil...
Svet dišečih, žuborečih, čarobnih gajev je zaprl svoja vrata
in postal neviden za vse, ki iščejo ta vrata...
In ta, ki tebi govorim, si tu, z menoj, ko si...in, ko te ni...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
