Pot k sebi

Pot k sebi


Ko vetra šepet
nežno udari na strune,
kot krik tišine
oglasi se glas s planine.

Neznano čustvo vre iz tvojih globin
odpira vrata za vrati
polkna za polkni…
prebuja spomin.

Bobnanje strtih solz z neba
težko udarjajo na stene srca.
Najboljši prijatelj postane nemir,
telesu zavlada kaos, prepir.

Misli so strele, v duši je grom.
Tonski koraki te vlečejo k tlom.
Veke zastrejo svetlobo
vsrka te noč, padaš v temo…

Golih dlani se dotakneš prsti,
začutiš utrip nje, ki te hrani.
Žuborenje očisti te popotne nesnage
globokih vdihov zaceliš si rane.

V srcu plamen zaiskri
počasi, počasi se vse umiri.
Uslišan je bil krik v tebi
za trenutek vrnil si se k sebi.

Blažen tvoj je zdaj pogled,
ko v sozvočju potovanja
duša zakliče ti v pozdrav:
»Pa pridi kmalu spet!!!«