Vse beži, umira

Vse beži, umira





Povešajo cvetlice

svoje žalostne glavice,

ko vidijo v meni,

strup in hlad,

ki pleni.





Poslušam šelestenje

rumenečih listov,

ki v srcu čutijo

morijo, ki pleše

med zalisci in krvjo.






Mi breza zašepeče,

z glasom nežnim,

tiho trese,

da tolažbe v meni ni,

so same zglodane kosti.





So ptice moje

žalostno odprhutale,

ne vidijo več smeha,

ki se v veselju,

radosti poraja.






Še trave sklonile

so svoje tožne glave

in ne majejo se več,

zmrzal, ki vlada v duši

jih ubija vse povprek.







Lučka