Pot

Sonce poneslo tebe na pota,
mislil sem, da to je le zmota,
vstala si iz vsakdana, živiš brez plana,
spontano srkaš, vdihavaš želje poti,
sence se razblinjajo, skoraj jih ni,
rosa napolni življenju čašo,
vezi se stkejo, zabrišejo mejo,
hotenje je oditi,
razum bi zadržal vse niti,
srce išče svoj stik s seboj,
bil navajen je biti s teboj,
v miru nemir,
v brezvetrju viharja
kot vranca poln dir.

Zelo lepo, Saša, celo meni včasih pride prav nekaj tvojega optimizma!

Hvala Vasja, mal katarze, al kako bi človk rekel