Otožnost

Otožnost napolni se vode iz jezer duše,
nepremično sedi v svetu upajočih,
upanje dotakne se, jo drezne,
a hladno se še vase vgrezne.

Sonce, žarki topijo solze bolečin,
notranjih ran, zaprtih lin.

Na drugi strani otožnosti, žalosti,
veselje gleda od vse radosti,
podoba njena da ji most,
ogleduje si to veselost.

Z radostjo pleše, solze posuši,
na obrazu smeh se naredi.

Daj ogledalo tej žalosti,
pestuj in sprejmi jo od kosti,
sestra dvojčica ji je v radosti,
od mladosti vse do modreca starosti.