Nuša Ilovar - Spoznavanje lastnih globin

Spoznavanje lastnih globin v Nušini poeziji

Nuša Ilovar ni več javnosti neznano ime. Ko slišite: Nuša Ilovar, pesnica iz Žalca: kakšni so občutki ob takšni predstavitvi? Najprej mi mora prodret do možganov, da sem to jaz. Nimam občutka, da govorijo o meni, ker pesnica je zame naprimer Neža Maurer, ne pa jaz.
Če dobro pomislimo, ste v dosedanjem življenju dosegli več kot večina ljudi: poleg izdanih knjig ste bili nominirani za Slovenko leta, prejeli Savinovo priznanje za kulturne dosežke in priznanje Andragoškega centra Republike Slovenije posameznikom za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja. Kaj vam osebno pomenijo vsa ta priznanja, poleg seveda velike prepoznavnosti? Priznanja so mi predvsem potrditev, da znam kljub omejitvam in pomanjkanju izobrazbe le nekaj ustvariti in da ljudje to tudi sprejmejo.	Kdaj pa so začele nastajati prve pesmi? Že v šoli sem rada napisala kakšno pesem. Tudi , ko sem pisala roman, je sem ter tja nastala kakšna pesem. Po izidu romana pa sem to nekako zbrala, popravila, dopolnila in napisala nove in v približno dveh letih pripravila prvo pesniško zbirko.
Ste bili presenečeni nad novico, da ste na Radiu Goldi postali osebnost meseca? Ja, zelo presenečena. Nisem navajena takšnih pozornosti, sem pa zelo vesela, da me ljudje poznajo in tudi na tak način vzpodbujajo.	Eno je pesniti za svojo dušo, drugo pokazati jih tistim, ki se spoznajo na pesnikovanje. Kdo je razen družine prvi videl vaše pesmi ? Prve pesmi sem izdala res še zelo neizkušeno. Razen družine jih pred izidom ni nihče videl. Seveda sem kasneje spoznala , da tako ne moreš postati ne vem kak pesnik.
Namenoma sem pričela z naštevanjem priznanj in vsega lepega. Dosedanja življenska pot je namreč zagotovo zaznamovana tudi s trplenjem in slabimi izkušnjami. Kakšen je vaš najzgodnejši spomin? Ko sem bila v Bolnici za predšolske invalidne otroke Stara Gora pri Novi Gorici sem ob nedeljah, ko je mama odhajala z obiska, sem ob oknu gledala za njo in tulila kot nora. Spominjam se tudi, da sem ležala pred manjšo stavbo bolnice, v kateri sem bila in gledala proti upravni - večji stavbi in razmišljala, ali je mogoče tam Ljubljana, kjer sva takrat z mamo živeli in jo klicala. Na sploh pa je bilo celotno obdobje bivanja v bolnici (od 3. do 7. leta) in tudi bivanje v šoli v Vipavi precej boleče zaradi odsotnosti od doma.	Seveda ste se vključili tudi v literarna društva in skupine, torej se v tej smeri nenehno izobražujete. Pa je bila kdaj kakšna neposredna kritika, da je vaša pesem slaba? Ste jo raztrgali, se zjokali? Kot sem že prej omenila , sem spoznala, da se moraš izobraževati, če hočeš pisati. Tudi kritike so bile. Moram povedati, da sem vsake kritike vesela, pomaga mi izboljšati pisanje. Ne zjočem se ob kritiki, ampak jo skušam uporabiti v svojo korist in popraviti zadevo. Je pa res, da imajo ljudje v sebi ob pogledu na moje stanje stah, da bi mi stoodstotno povedali, kaj resnično mislijo.
Nuša Ilovar - Ljubljančanka? Ja. En del mene bo vedno Ljubljančanka. Rodila sem se namreč v Ljubljani in 13 let živela tam in še vedno me nekako vleče tja	Za izdajo pesniške zbirke v samozaložbi je potrebna velika mera poguma. Pri izdaji prve knjige najbrž še niste vedeli, kaj vse je potrebno preživeti, pri tretji in četrti pa že. Kaj vas vleče naprej ? Vsak začetek je težak in se moraš sproti učiti, kako naprej. Pisanje mi pomeni neke vrste poklic. In pri vsakem poklicu je tako, ko ga prenehaš opravljati, razmišljaš o koncu. Zato pišem, da ne razmišljam o koncu.
Kdaj in kako ste spoznali, da ste drugačni od drugih? Drugačna? Ne vem, zakaj ljudje govorijo, da smo drugačni. Imam samo določene omejitve, ne počutim pa se drugačno. Če pa že govorimo o drugačnosti pa se bojim, da se počutim bolj drugačna od invalidov, kot od zdravih ljudi. To mi bo najbrž marsikdo zameril in dejal, da sem napihnjena, vendar včasih imam res takšen občutek. Nikakor ne boljša, ampak drugačna. Obenem se nikoli docela ne smatram za invalida, navkljub vsem omejitvam in oviram. Sicer sem res fizično invalid, vendar pa o tem ne razmišljam tako in poskušam svojo nemoč ignorirati.	Kakšna je nova pesniška zbirka? Zadnja pesniška zbirka, ki je izšla pred mesecem dni z naslovom POTOVANJE V GLOBINE je, nekako drugačna. Že sam naslov pove, da sem tokrat potovala malo globje v človekovo notranjost. Pesmi nakazujejo, da veliko razmišljam o osebnostnih značajih ljudi, njihovih stanjih in občutjih. To pesniško zbirko predstavljam 11. junija ob 19. uri v Savinovem likovnem salonu v Žalcu, kamor vse poslušalce vljudno vabim.
Otroštvo v zavodu zagotovo ni moglo biti lepo. Pa ste od strokovnega osebja vsaj dobili tisto, kar ste čutili, da potrebujete? Strokovno osebje v Zavodu - ja, saj so se trudili, čeprav nislim, da bi se dalo več narediti. Res je, da pred toliko leti pogoji niso bili idealni, ni bilo terapevtskih pripomočkov toliko, kot sedaj, ni bilo računalnikov, bazenov po zavodih in še in še. A vseeno bi se najbrž dalo tudi že takrat narediti več. Vse prevečkrat so se vdali v usodo in mislili, da ni kaj več narediti. Ko pa si starejši, pa starih napak ni možno več popravljati	Kakšni so naslednji načrti- poleg seveda promocije in prodaje zadnje pesniške zbirke ? Pisati naprej, da ne bom mislila na konec. Hehe.
Se spomnite, kako ste se učili črk in branja? Seveda se spomnim. Najbrž tako, kot v vsaki šoli, le da bolj počasi.	Kdaj nastane največ pesmi? Največ pesmi nastane ponoči ob kakem depresivnem ali podobnem stanju. Veliko idej dobim ob poslušanju dobre interpretacije dobre poezije.
Ko ste bili osnovnošolka, otroci s posebnimi potrebami še niso mogli obiskovati običajne šole. Mislite, da bi vam danes uspelo,da bi lahko stopali v korak z drugimi otroki ? Če bi imela takšno mišlenje kot danes, ja. Vendar, ko si otrok, ne razmišljaš tako in ravnaš po liniji najmanjšega odpora. Seveda pa se zavedam, da je tu veliko problemov z sporazumevanjem in pripravljenostjo učiteljev na posamezno obravnavo.	Ste nočna ptica ali jutranji človek? Sem nočna ptica, čeprav tudi razmeroma zgodaj vstajam.
Na svoji spletni strani pišete, da zelo obžalujete, da po osnovni šoli niste mogli nadaljevati šolanja, da čutite pomanjkanje znanja. Kaj vas poleg pisanja najbolj zanima - če bi morda vendarle svobodno lahko izbirali poklic, katerega bi izbrali? Zanima me človek kot osebnost, njegovo razmišljanje in reakcije. Mislim, da bi izbrala poklic psihologa in svoj poklic opravljala čim bolj življensko in ne le naučeno. Papir namreč veliko prenese, življenje je pa povsem nekaj drugega.	Berete časopise, spremljate tv poročila? Časopisa ne berem, poročila poslušam občasno, novice pa nenehno spremljam preko interneta.
Pravite, da je dobro, da vas niso sprejeli v zavod Golovec, čeprav ste bili veliko sami doma. Torej ste se vendarle naučili samostojnosti in zdi se mi, da je k večji samostojnosti pripomogla tudi vaša trma .....? Ja, to drži. Trma mi pomaga premagati marsikatero oviro.	Kaj vas v sedanji slovenski družbi najbolj moti? Zelo me moti neenotnost, ne znamo združiti moči in vse preveč je družbenih razlik.
Zagotovo bi bilo vse drugače, če ne bi imeli podpore družine. Kako pa se sporazumevate z njimi , ali mama vedno ve, kaj želite povedati? Podpora družine veliko pomeni. Z vso družino se sporazumevam z govorom, čeprav marsikdo misli, da ne znam govoriti. Res je potrebno nekaj časa, da se človek navadi naše govorice, ki ni ravno kristalno čista, vendar, če živiš z nekom dalj časa, se normalno razumemo. Seveda je potrebna koncentracija na temo razgovora. Mama v glavnem vse razume, čeprav je potrebno včasih tudi njej kot pri drugih kako stvar večkrat povedati. Pa saj je tako včasih tudi pri normalno govoračih ljudeh - mar ne.	Kaj najraje jeste? Morske sadeže, palačinke.
Mama je vaša skrbnica- kar je po dopolnjenem 18 letu pomenilo, da niste imeli opravilne oziroma poslovne sposobnosti in tudi voliti niste mogli. Vas je to takoj začelo motiti, kako to, da ste se konkretno lotili reševanja tega problema in da ste sprožili celo postopek pred ustavnim sodiščem? Mama je bila moja skrbnica in res je, da mi je bila s tem odvzeta opravilna sposobnost. Sprva me to še ni motilo, vendar z leti človek razmišlja in težko razume, da zaradi fizične invalidnosti ne moreš sam odločati o ničemer. Ni samo vprašanje volilne pravice, čeprav sem takrat opozorila predvsem na to. Vprašanje je tudi odločanje o tvoji usodi, o tvojem premoženju itd. Potem, ko staršev nimaš več. Starši vedno delajo v interesu svojih otrok, ni pa nujno, da bo tako delal kdo drug, ki bi ga ne vem kdo po smrti staršev določil za tvojega skrbnika. In takšno razmišljanje me je vzpodbudilo, da sem dala pobudo na Ustavno sodišče za oceno ustavnosti nekaterih členov, povezanih z volitvami in volilno pravico invalidov, ki nimajo opravilne sposobnosti zaradi fizične prizadetosti. Zadeva se je pozitivno rešila. Seveda pa sva z mamo podali istočasno tudi predlog za prenehanje podaljšanja starševskih pravic na tukajšne sodišče in tudi to se je ugodno rešilo. S tem pa sem dobila nazaj tudi opravilno sposobnost.	Katera je najljubša žival? Pes.
So volitve pomembne? Volitve so po mojem pomembne. Mislim, da bi morali vsi ljudje tako razmišljati, iti na volitve in tako vplivati na to, kdo nas bo vodil.	Katere so vaše najljubše skladbe? Poslušam skoraj vse zvrsti glasbe- od rocka do opere, seveda je odvisno od trenutnega tazpoloženja.
Vrniva se k vašemu književnem delu- malokdo sam sebi za rojstni dan podari darilo, za katerega je trdo garal 10 let. Roman Strah pred samoto je v javnosti doživel precejšen odziv. Večjega od pričakovanj ? Ja, lahko rečem, da je bil odziv večji od pričakovanj. Saj, ko sem izdala knjigo sploh nisem vedela in razmišljala, kaj sploh lahko pričakujem. Mislim, da sem ljudi presenetila s tem ,da invalid, kot sem jaz, sploh lahko napiše takšno knjigo.
	Intervju, ki ga je pripravila Ksenija Rozman, je nastal ob izboru za Osebnost meseca maja 2009 na radiu Goldi in je bil objavljen tudi v junijski številki Utripa Savinjske doline