Senca

Senca.Temna.Siva.
Pride s soncem,
zgine z naslednjo senco.
Senca ni nikoli svetla.
Sledi.
Se manjša,
se veča,
ni nikoli sama.

Hiti z mojim korakom.
Leti.
Nagaja.
Zgine v najmanjši špranji,
se zopet spači,
ko pomežikne soncu.
Ne čuti.
Ne boli.
Se ne joče.
Ne smeji.
Je moja.

Sledi mi tvoja.
Z roko v roki.
Nje dotik se zlije z mano.
Senci ne ubežiš.
Niti tisti..iz preteklosti.
Edini, ki jo čutiš,
ne želiš.

Stopim iz sence.
Zdaj in za vedno.
Čakam, da me ujame nova.
Kjer je senca, je tudi sonce.
Rada imam senco.
Svojo.
Tvojo?

Če je tvoja je topla, pa četudi pozimi. Vsaj tako je čutiti iz pesmi.

Hvala.. Brez svoje sence je lahko človek hudo osamljen..

Mateja Kožar je napisal/a:

Hvala.. Brez svoje sence je lahko človek hudo osamljen..

Seveda, še bolje pa je če ta senca povezuje. Saj na koncu koncev, samo ego hoče, da se počutimo ločeni in osamljeni.