Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» NIMFINO OBHAJILO
by marko vitas Pet 10 Avg 2018 - 15:26

» DIAZEPAM 2
by Saša Atanasov Tor 7 Avg 2018 - 10:05

» Povabilo na kavo
by marko vitas Pon 6 Avg 2018 - 19:25

» Breda Krošelj - Poezija stolpcev
by Breda Krošelj Sob 4 Avg 2018 - 1:37

» ŽIVLJENJE (LIFE)
by Saša Atanasov Čet 5 Jul 2018 - 12:36

» VČASIH SE TI
by Breda Krošelj Tor 19 Jun 2018 - 21:15

» (Ne) premočrtno
by Breda Krošelj Tor 22 Maj 2018 - 5:07

» EVA 2
by Saša Atanasov Tor 8 Maj 2018 - 7:55

» EVA
by Saša Atanasov Sob 5 Maj 2018 - 21:07

» SV.PETER
by Saša Atanasov Sre 2 Maj 2018 - 19:19

» STOPNICE K SONCU
by Breda Krošelj Sob 21 Apr 2018 - 7:58

» JEKLENI TEKAČ
by Saša Atanasov Sob 31 Mar 2018 - 9:22

» pod kozarcem
by Breda Krošelj Tor 27 Mar 2018 - 20:40

» T R I L O G I J A
by Breda Krošelj Sob 10 Mar 2018 - 12:13

» Poslednji cvet
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 3 Mar 2018 - 15:43

» KAJ JE LEPÓ
by Breda Krošelj Sob 3 Mar 2018 - 11:42

» Na knjige bomo pozabili
by Breda Krošelj Pet 23 Feb 2018 - 8:14

» Valentinovo
by Breda Krošelj Tor 13 Feb 2018 - 22:44

» Pust
by Breda Krošelj Čet 8 Feb 2018 - 18:30

» THE BOOK OF ELI 2
by Saša Atanasov Tor 6 Feb 2018 - 18:18

» Vabilo
by tamara kecur Sob 3 Feb 2018 - 21:38

» FENIKS
by Saša Atanasov Tor 30 Jan 2018 - 14:39

» Dvakrat
by Breda Krošelj Pon 29 Jan 2018 - 10:25

» ANGEL ...
by Saša Atanasov Pet 26 Jan 2018 - 12:50

» iščem
by Breda Krošelj Pon 22 Jan 2018 - 4:06

» Pesem
by Naja Ned 21 Jan 2018 - 14:21


Share | 
 

 Bluetooth

Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 84
Starost : 52
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: Bluetooth   Čet 18 Jan 2018 - 19:41

Besedilo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna in nenamerna.

Bluetooth


UGANKA


Ali lahko Venera ima kriminalca?
Ne! Ona ima že Marsa,
Morda ve Wagner, Masoch ali Goethe,
kod sonce sije v Venerine votline?
Le tam presoji, kjer so njene mene,
kjer mesečina moč za lahko noč ima.


Zazvoni mobilni telefon, nastavljen na budilko, z neko neosebno omledno melodijo. Toda volje, da bi jo spremenila, prav zares nikdar nisem zbrala. Morda je tako celo bolje, kajti vsaka melodija ali napev, ki bi me tako grobo, kljuvajoče opominjal, da se moram zbuditi iz sna, bi se mi zagotovo prav kmalu priskutil. Z zaprtimi očmi se prevržem na drugo stran postelje in z rokami tipajoče iščem Stojanov objem. Goreče zahrepenim po njegovem objemu, a na drugi strani zatipam prazno posteljo in pogladim gladko, hladno rjuho. »Ah, da,« pomislim, »Stojan se je že zdavnaj odpravil na delo.« Zavoljo prometa je zgodaj vstajal in začenjal z delom ob nenavadno zgodnjih urah. Razumnost in modrost, ki sem ju pri Stojanu tako spoštovala in bila pred njima kot majhno dekletce pred mogočno steno gorskega vršaca, sem hkrati tudi mrzila iz dna duše. Zaradi pretirane razumnosti je v mojem življenju vse tako sterilno in predvidljivo. V sluh se mi prikrade zvonjenje zvonov iz zvonika, ki je tako enolično štelo ure in minute, dneve in leta. Opotečem se v kopalnico in nato v kuhinjo, kjer si pripravim zajtrk in aparat mi pripravi dišeči ekspreso, ki me okrepča in mi vsaj malo obudi voljo do življenja. Med zajtrkom pokličem taksi. Nadenem si obleko, o kateri sodim, da je strogo poslovna. Počešem se in do konca uredim. Postojim pred ogledalom. V misli se mi prikrade nagnusna pomisel na revolver, po katerem zakoprnim vsakič, kadar se mi v zavedanje prikrade katero izmed dogajanj iz poslovnega sveta. Zazrem se skozi okno. Vidim, da me že čaka taksi, parkiran napol na pločniku in napol na ulici, s prižganimi vsemi smernimi utripalkami.  

Črnolasi taksist, oblečen v kavbojke in rjavo usnjeno jakno, mi prijazno zloži kovček v prtljažni prostor. S pogledom me skrivaj premeri od nog do glave, a se ne zaveda, da sem bila zasačila njegovo komaj vidno nespodobnost. Jesenski vetrc je po asfaltu šelesteče zavrtinčil suho odpadlo listje z dreves. Aktovko z majhnim prenosnim računalnikom – netbookom nesem s seboj v potniško kabino. Sedem na zadnji sedež:
»Na železniško postajo, prosim!«
Taksist z resnobnim razumevanjem prikima. Počasi se prebijava skozi mestni prometni vrvež proti železniški postaji v mestnem središču. Taksistu odštejem vsoto za plačilo vožnje in mu namenim izdatno napitnino, rekoč naj obdrži vračilo drobiža. Na železniški postaji je gneča. Nikjer drugje kot na železniški postaji ni mogoče tako neposredno čutiti blišč in bedo neke skupnosti. S težavo se s kovčkom na kolesih in aktovko prerivam med ljudmi, ki vrvijo kdove kam, do blagajne, kjer prodajajo vozovnice:
»Intercity povratno, prosim.«
Blagajničarka se uslužno nasmehne. Vsoto poravnam s plačilno kartico in prevzamem šop lističev, ki predstavljajo vozovnico. Prerinem se do supermodernega vlaka in sedem v urejen sedež, podoben naslonjaču. Vlak lahno pospešuje in kmalu mimo mene letijo mesta, reke, polja in gozdovi. Jeklena kolesa vagonov in železniški tiri in kretnice drdrajo svoj zven in kovinski jek v enakomernem ritmu. Prepustim se ritmu in za trenutek se mi zazdi, da slišim pesem sojenic, med razčesavanjem svojih zlatih las …

Britje, prisilen vsakodnevni obred, oh, kakšna nadloga! Otrem si z brisačo zadnje ostanke pene z lic in vtrem losjon po britju. Začutim ostro, pekočo bolečino, ki pa se kmalu prevesi v osvežujoč občutek jutranje zbranosti in vedrine. Pred ogledalom preverim, ali je kravata brezhibno zavezana in se odpravim v garažni boks v kleti stanovanjskega bloka. Sedem v svojo športno limuzino, ki je pravzaprav moje edino pravo razkošje, odkar sem se ločil od žene in otrok, in se odpeljem. Kmalu drvim po avtocesti in hlastno prehitevam počasnejša vozila. Na avtocestnem počivališču si privoščim ekspreso. Ob točilnem pultu ga spijem na dušek in že kmalu ponovno drvim dalje …

Sejna soba se angelsko, belo razsvetlili, ko skozi vrata vstopi ona. Zadržana, brezhibno urejena, in hkrati tudi neizmerno izzivalna. Bežno, a s prešernim nasmehom na obrazu, pozdravi prisotne. Sede za mizo in odpre svoj netbook ter se zatopi v zaslon. Medtem vstopi direktor lokalne podružnice. Premeri prisotne, si komaj vidno prikima in predstavi novega direktorja za srednjo in jugovzhodno Evropo, ki je z njim. Na kratko oriše njegov življenjepis, dokler na koncu z roko in odprto dlanjo ne nakaže proti računalniku, na katerega je priklopljen projektor, in hkrati naredi prostor novemu direktorju:
»Dr. Jang Lee, the floor is yours! «
Novi direktor odloži suknjič in zaviha rokave ter se zahvali za besedo. Preko projektorja se na projekcijsko platno začnejo zarisovati grafikoni o dosedanji prodaji in tržnih deležih. Govori z izrazitim ameriškim naglasom:
»We are going to lift the bars
Na projekcijskem platnu se hkrati prikažejo novi barvni grafikoni s krivuljami, ki imajo črtkane črte na desni strani časovne abscise, ki se strmo vzpenjajo. Le za hipec, kanček trenutka predolgo se topo zazrem v lepoto, v njeno obličje, ki tako blesteče svetli v tem temačnem prostoru. »Nedvomno predstavlja eno od utelešenj Afrodite,« pomislim. Ona neizbežno, nemudoma opazi ali začuti moj zvedavi pogled. Lahen vdih in izdih in pesem rajskih ptic se lahko prične. Na projekcijskem platnu se pojavijo novi grafikoni s prodajnimi številkami na svetovni ravni in novi direktor oriše naš doprinos v globalni prodajni mreži.

»Kako diskretno, vendar nedvoumno, gleda vame,« presenečeno pomislim, »že dolgo ni nihče tako strmel vame.« V njegovem pogledu čutim pobožno hrepenenje in hkrati tudi brezsramno lakomnost, iščočo odrešujoče potešitve. Na licih začutim vroče mediteransko sonce in vroči pesek corride, v kateri se počutim kot toreador. Skušam se zbrati in ponovno prisluhniti predavatelju, ki je ravnokar prešel k naslednjemu grafikonu o načrtovani prodaji in pričakovanih dobičkih. A ne morem se zbrati. Sonce je premočno. Zrak in pesek sta prevroča. »Ah, bikoborba, prispodoba življenja,« me presvetli misel kot brezčasno razodetje, »pravzaprav le dokler se boriš, si svoboden, le tolikšno svobodo ti lahko nameni Vsemogočni v tuzemskem stvarstvu. Ali bi sploh lahko bilo kako drugače na tem Svetu?«

»Očitno me je zaznala. Seveda ve, da jo na skrivaj opazujem. Prav gotovo mora biti vzhičeno presenečena,« mislim nanjo, »zagotovo ne more biti kmečka nevesta. Razumna je in zato ni toliko nespametna, da bi tako razkrivala svojo slo in strast ali najino skrivnost.« Prevzame me samozavest. Kričal bi med gorskimi stenami vršacev in prisluhnil odmevom ječanja ali pa se preprosto sprehajal v poletni senci drevoreda mogočnih dreves.

Sonce, v katerega zrem, sije silovito premočno. V oddaljenih mislih se od bikoborbe preselim med zaledenele vinorodne griče. Želim si hladne odrešitve. Severni veter završi. Trgači ledene trgatve pojejo pesem. Gonjači pokajo z biči. Demonski ples in zvonjenje kurentov preganja zimo in mraz. Omamljam se z ledenim vinom. V mesečini skušnjavec z neizmerno sladkostjo premočno trka na vrata, a ne želim si zdrsniti v pekel na Zemlji. Poskušam se zdramiti iz zasanjanosti. Predavatelj medtem očitno zaključuje svoje izvajanje. Dejavnost našega podjetja umesti v globalno ekonomijo in poudari naš prispevek k svetovnemu blagostanju in splošni družbeni odgovornosti.  

Popoldanske izobraževalne sekcije minejo hitro. Zalotim se, iščoča njegovega pogleda, kako mrzlično preverjam, ali me še vedno na skrivaj željno opazuje. V hotelski sobi se preoblečem in uredim za večerni banket. Postojim pred ogledalom. Preveje me samozavest: »Kaj vzdraženega bika, obnorelega minotavra bi lahko ukrotila.« Svet navidezno zastane, ko vstopim v banketno dvorano, čeprav se pravzaprav nihče ne zmeni zame, razen neke sodelavke, ki mi nemudoma pristopi:
»Pa te je tvoj dragi že videl táko?«
Tip kačjega jezika. »E, pravzaprav ne,« pomislim, a sodelavki ničesar ne odvrnem, kot da bi preslišala njeno nedobronamerno opazko. Srce mi uplahne zaradi strupa natančno odmerjenega kačjega pika.

Banket se odvija predvidljivo dolgočasno, le v meni kri v žilah brbota in vre. A skrivnost poznava le midva in nadvse paziva, da naju ne bi kaj izdalo. Med jemanjem in pripravo solate se mi predstavi in ne skopari s pohvalami in pokloni na račun moje domnevne lepote. Mrzli veter zaveje in hladen zrak napolni moja pljuča, čeprav je v dvorani čisto toplo. Komajda se zberem in mu odgovorim. A tudi za njegovim govorjenjem začutim drhtenje, pravzaprav jez, ki je tik pred tem, da se zruši in z deročo vodo poplavi dolino. Hvaležno mu podarim nasmeh. Odidem ter ponovno sedem za mizo.  

Hotelska soba. »Kako sovražim hotele,« pomislim. Na zaslonu televizorja je izpisano: »WELCOME« Zazrem se skozi okno. Svetli krajec mlade lune bdi nad zahodnim obzorjem. Ležem na brezhibno postlano zakonsko posteljo. Bežno pomislim nanjo. Vem, da se igram z ognjem, a preveje me samozavest: »Bom že zmogel, bom že zmogel,« si dopovedujem.  

Po dopoldanski sekciji se komajda prerinem do nje in ji ponudim prevoz. Zrem v njeno božansko obličje. Tihi trenutki večnosti - le kaj bo odgovorila.

»Ja, ja,« skorajda zakričim v sebi, »moja molitev je uslišana!« Srce mi divje utripa. Privolim in na njegovem obrazu se, kot piš vetrca pred neurjem, izriše nasmeh odrešujoče sreče.

V hotelski avli me ponovno ogovori sodelavka:
»Lahko greš z menoj, te potegnem domov. Ne predstavlja mi večjega ovinka.«
»Oh, hvala. Kako prijazno. Toda sem že dogovorjena, da grem z vlakom.«
»Lahko te potegnem do železniške postaje.«
»Hvala, toda, kot pravim, sem že dogovorjena.«
»Hm, samo da ne bo kdo česa doživel danes,« osorno pristavi.
Dih mi je zastal in srce mi je ponovno splahnelo. Toda v meni se vzbudi sveta jeza. »V ljubezni in vojni je vse dovoljeno,« pomislim.
»Ja, pa veš, da res, in za cel vlak jih bo!« odvrnem.

Opazujem njegovo možatost, medtem ko zlaga najino prtljago v prtljažni prostor njegovega lepega, nedvomno dragega, avtomobila. Kmalu se voziva po mestnih ulicah proti obvoznici in avtocesti. Enolični glas navigacije naju usmerja. Kramljava o nepomembnih rečeh. On se neizmerno trudi ostati duhovit.  

Z občutkom admirala na zastavni ladji upravljam vozilo. Iz pogovora naju predrami predirni zvok zvonca naprave za prostoročno telefoniranje. Na prikazovalniku na armaturni plošči se izpiše »MAŠA« »Prekleto!« pomislim, »pozabil sem izklopiti Bluetooth.« Zazrem se na prikazovalnik, kjer me v oči zbode trizobi simbol za Bluetooth, ki me je vedno spominjal na zobe režečih se ust. Vedno sem imel fobijo, da ne bi v neznanih okoliščinah deloval kot nekakšen zmedeni profesor. Zato se odločim, da se ne oglasim. Toda telefon še naprej trdovratno zvoni.
»Tak, oglasite se že vendar!« mi z resnobnim izrazom na licu veli ona.
Pritisnem zeleno slušalko na volanu:
»Halo, Maša?«
»Kje si, dragi? Nič se mi ne javljaš.«
»Khm … oh, ne veš, kako natrpan urnik imamo.«
»Dragi, me še ljubiš?«
»Seveda, kajpada, da te ljubim.«
»Res?«
»Zaklinjam se pri najsvetejšem, da te ljubim!«
»Kdaj se vrneš?«
»Danes pozno zvečer.«
»Zadnje čase nisva skorajda nič skupaj.«
»Vem, res je. A za konec tedna pojdeva v toplice. Lepo nama bo. Saj veš, kako te ljubim.«
Komaj slišen »khm, …« se zasliši s sedeža moje sopotnice.
»Igor, si sam?« vpraša Maša.
»Khm … sam sem, ja, kaj pa,« mrzlično odgovorim in se vprašujoče zazrem proti sopotnici.

Ponovno me preveje sveta jeza in v misli se mi zopet prikrade bikoborba kot prispodoba življenja. Zato se odločim, da prevzamem vlogo matadorja in zaključim to agonijo in ta mučen razgovor ter zabodem vzdraženega bika v srce:
»Pa ja. Ne, Igor ni sam,« rečem glasno, »z njim sem Petra, sodelavka iz druge poslovne enote!«

V zvočniku radia, prek katerega je zvezana naprava za prostoročno telefoniranje, nekaj zaškrta in na prikazovalniku na armaturi se izpiše »CALL ENDED.« Molčiva. V želji, da prekinem mučno tišino, pojačam zvok radia.  

»Peljite me nazaj na železniško postajo!« velim. Na prvem krožišču obrne avtomobil in me odloži na železniški postaji.
»Zbogom!« mu velim in potegnem svoj kovček na kolesih za seboj.  

Kmalu zopet drvim po avtocesti. Ustavim se na prvem avtocestnem postajališču. Nekaj časa negibno sedim in mislim na nič. Nato izstopim iz avtomobila in se namenim v lokal ob bencinski črpalki. Naročim si šilce viskija in kavo, ki ju na dušek izpijem in se odpravim proti avtomobilu in z njim dalje proti domu …


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
Bluetooth
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: