Atiju

Ostaja mi praznina vseh tistih let... Bala sem se te. Majhna upornica sem sanjala o očetu polnem nežnosti, o očetu, ki zna ljubiti mamo in razume moje fantazije deklice.
Toliko let nama je razparalo ogledovanje ponosa in ranjenosti. Izgubila sva oba v igri podobnosti in pomešane krvi.

Tako strog si bil in zaradi tega sem postala močna.
Vrgel si me iz gnezda, nedoraslo življenju. In naučila sem se najprej životariti, nato še živeti.

Izbrisal si me z obličja dediščine, a nisi uspel izničiti ljubezni svoje hčere.

Ne veš, da sem se v tihih nočeh stiskala ob stara moška telesa in upala, da me bodo grela tako kot si me grel ti, ko sva se vračala z drsanja po zaledenelem jezeru. Iskala sem te v moških letnikov 1945 do 1950.

Obožujem kupovanje parfumov ob avstrijski meji, ker se spomnim, kako si mi v Avstriji kupoval pomaranče in Jolly barvice. In kako so dišale avstrijske dame je ostalo v spominu zdaj skrite male prestrašene deklice.

Ponosno pogledaš vame, ko me ljudje ob tebi nazivajo z "lepa gospa". Opazuješ me, kje vse si se vtisnil name.

Jočeš, ko vidiš trpeti živali. In vesel si, da imam mnogo ljubezni in bitij, ki jih imaš rajši kot bi imel vnuke.

Zdaj nad prepadom zrem. Kako drsiš vanj in kako odtekajo moje solze po lijaku izgubljenega smisla. Izgubljam smisel. Če mi vzameš še to, da sem ti hči, kdo sploh bom?
Brezposelnica?
Faliranka?
Brezdomka?
Vernica?
Kdo?

Trpljenja dolina s pridihom onkologije. Poznam jo. Molčečo, preveč bolečo.
Bala sem se te. Bojim se te, ker pešaš in jaz s teboj.

p.s. lahko bi legla skupaj in odšla...Ti v konec za Tita, jaz v Nebesa.

Samma Melita je napisal/a:

Ostaja mi praznina vseh tistih let... Bala sem se te. Majhna upornica sem sanjala o očetu polnem nežnosti, o očetu, ki zna ljubiti mamo in razume moje fantazije deklice.
Toliko let nama je razparalo ogledovanje ponosa in ranjenosti. Izgubila sva oba v igri podobnosti in pomešane krvi.

Tako strog si bil in zaradi tega sem postala močna.
Vrgel si me iz gnezda, nedoraslo življenju. In naučila sem se najprej životariti, nato še živeti.

Izbrisal si me z obličja dediščine, a nisi uspel izničiti ljubezni svoje hčere.

Ne veš, da sem se v tihih nočeh stiskala ob stara moška telesa in upala, da me bodo grela tako kot si me grel ti, ko sva se vračala z drsanja po zaledenelem jezeru. Iskala sem te v moških letnikov 1945 do 1950.

Obožujem kupovanje parfumov ob avstrijski meji, ker se spomnim, kako si mi v Avstriji kupoval pomaranče in Jolly barvice. In kako so dišale avstrijske dame je ostalo v spominu zdaj skrite male prestrašene deklice.

Ponosno pogledaš vame, ko me ljudje ob tebi nazivajo z "lepa gospa". Opazuješ me, kje vse si se vtisnil name.

Jočeš, ko vidiš trpeti živali. In vesel si, da imam mnogo ljubezni in bitij, ki jih imaš rajši kot bi imel vnuke.

Zdaj nad prepadom zrem. Kako drsiš vanj in kako odtekajo moje solze po lijaku izgubljenega smisla. Izgubljam smisel. Če mi vzameš še to, da sem ti hči, kdo sploh bom?
Brezposelnica?
Faliranka?
Brezdomka?
Vernica?
Kdo?

Trpljenja dolina s pridihom onkologije. Poznam jo. Molčečo, preveč bolečo.
Bala sem se te. Bojim se te, ker pešaš in jaz s teboj.

p.s. lahko bi legla skupaj in odšla...Ti v konec za Tita, jaz v Nebesa.

Redkokdaj preberem v teh časih, kar se me resnično in globoko dotakne!
Melita, hvala ti za to, da sem se spomnil, da sem uspel biti oče!