Poezija 99 - DVE knjigi združeni v ENO: Ela Dolšak, Nuška Golobič, Branko Baćović, Stojan Prošev

Avtorji:
Stojan Prošev
Branko Baćovič
Ela Dolšak
Nuška Golobič

Spremna beseda:
Dr. Robert Simonišek

Oblikovanje in prelom:
Stilgrafika, Laura Sterle Pompe s.p.

Založnik:
Literarni Val - založništvo in organizacija kulturnih dogodkov
Nuška Golobič s.p.

naročilo na: literaranival@gmail.com

Tisk:
Littera Picta d.o.o.

Pesniki ujeti v 9


Dvojna, antitetična narava človeške biti, iz katerega se je vse od homerskih časov vzpenjalo pesniško ustvarjanje, v pričujoči zbirki ni izražena le z delitvijo na moška pesnika in ženski predstavnici, ter, posledično, skozi oblikovanje – knjigi se v sredini združita –, temveč tudi v pojmovanju ljubezni kot najbolj elementarnega vzgiba, ki (raz)združuje posameznike. Glas Erosa v pesmih ni tematiziran s pomočjo modernističnih postopkov, niti ne želi ustrezati modnim literarnim trendom 21. stoletja, marveč ohranja subjektivnost in intimo, zasidrani v pesniškem jazu, s čimer nehote obuja romantično pesniško tradicijo. Lok tukaj zbranih pesnikov, ki je razpet med pristno naivnostjo in sentimentalnostjo, je navzlic uporabi rime (ki je dandanes v sodobni poeziji prava redkost) zadržan do poigravanja s pesniškimi postopki. Namesto tega na piedestal postavlja čustveno (dis)harmonijo posameznika, ki jo pričevalci zbirke v skladu s svojo estetsko občutljivostjo ubesedujejo na različne načine. Odtenki, odstopanja in marsikdaj pretiravanja lahko pričarajo svojstvene poetične svetove in jih razmejujejo od konvencionalnih oblik govora, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Tako kot je nasploh značilno za slovensko literaturo, se tudi v teh pesmih čutno-nazorno predstavljena erotična razmerja (Ela: Nikar se ne trudi. Ljubimci se vedno razgubijo, ljubezen nikoli), vzpostavljanja ravnotežij med mojim in tvojim, med telesom in duhom (Ela: V rokah usode sem negibna, ujeta, kot plen v jastrebovih krempljih), vežejo s hrepenenjem po drugem, ki lahko povzroči tudi (za)vrženost.

Drugi, bodisi moškega bodisi ženskega spola, se prikazuje v pesmih ravno tako bipolaren in nepredvidljiv kot je samosvoje in vzajemno izmenjevanje življenjskih energij; lahko je nasilen, uničujoč ali pooseblja že kar božanske lastnosti. Stara taoistična jin jang filozofija, za katero sta značilna dva nasprotujoča si in enakovredna principa, se ponuja kot univerzalen okvir za razumevanje zbirke. Ne trdimo, da gre v pesmih štirih avtorjev za zavestno obujanje te tradicionalne modrosti, marveč imamo v mislih način urejanja knjige, branje in interpretiranje delov, ki se inventivno zlivajo v monolit. Ni presenečenje, da se v pesmih ljubezen vseskozi kaže v dvojni podobi: kot nekaj najčistejšega in elementarnega, a tudi kot pokrajina zaznamovana s strahom pred izgubo, dokončnim izbrisom, ki z bolečino slovesa zareže v trpko občutenje praznine in niča. Travme, ki se pnejo k (nedostopnemu) objektu hrepenenja (Nuška Golobič Malena: Midva nikoli ne bova v objemu zmagovala, naju nihče ne bo videl srečna za priprtimi vrati) lahko vodijo v stanja zamaknjenosti in se v verzih marsikdaj spravljivo soočajo s prihodnostjo (Nuška Golobič Malena: Pustiva za jutri nekaj naju, morda bo poletje na oknu dišalo in te zarana poljubim vsa tvoja).

Na drugi strani je pesnik, ki zmore v verze prenesti senzibilno doživljanje tistega vsakdanjega raja, ki ga prebuja ljubljeno bitje in iz njega porajajoče se prepletanje energij (Branko Bačović: Ob svitu žar tvojega očesa nenavadno sije. Cvetlična reka teče v krogu tvojih ustnic.), s čimer bralcu razpre svojo ekstatično-erotično vizijo razmerja (Branko Bačovič: Sleci vse negotovosti. Pa bom stojalo za tvoje nagrade. Zbiralec pozitivnosti). Imaginarna bitja, ki se opirajo na zakladnice mitologij, pravljic in legend (Stojan Prošev: Na peklenskem vrancu, z vitezom tišine, prikazen gor na strmem klancu, z obrazom mesečine, opazuje iz višine) postanejo pesniški način za ponazarjanje angelskih oziroma demonskih entitet (Stojan Prošev: Besnim čez krošnje dreves, kri mi v krempljih razbija, tolče v valove ob ostre stene čekanov). Navsezadnje sta z vidika vsebinskih kontrastov, ki so značilni za štiri pesniške glasove, pomenljiva tako oblikovanje kot naslov zbirke, ki je zasnovan na podlagi števila 9. Slednje med drugim simbolizira zakon karme, hkrati pa s svojo vizualno strukturo (devetici postavljeni skupaj zrcalno) spominja na klasični jin jang simbol. Avtorji pričujoče pesniške zbirke nam skušajo morebiti ponovno ponazoriti tisto, kar so izkusili naši predniki ne glede na svoje versko prepričanje, geografsko ukoreninjenost in svetovni nazor: da so z vidika človeške končnosti srečanja, (raz)združitve, prihajanja in odhajanja fragment zakritega in nedoumljivega scenarija, ki ga zna natančno prebirati le usoda.

Dr. Robert Simonišek Celje, 19. 1. 2012

Draga 99 ekipa...iskrene čestitke za prijetno presenečenje na začetku pomladi..