Pesniška zbirka: Plima ŠepetanjAvtor: Damjan Japelj (Legy)
Založba: Fontana Koper
Izdaja: Marec, 2011
Piše: Magdalena Svetina Terčon
Rada se sprehajam s poezijo ob sebi
Rada se sprehajam s poezijo ob sebi, še posebno,
če to počnem v prostorih ob morju. Takrat čutim v
vsaki ozki ulici njen sladek vonj in lahko zaznam njen
šepet, čeprav ni napisana. Tja me najprej popelje tudi
Damjanova poezija. Kot da bi prišla iz morja in se
tiho in nevsiljivo razlezla po ulicah do ljudi. Mogoče
bo, pesem namreč, za naslednjim zidom izpuhtela v
nič ali se odpihala v širjave nad morjem ali bila šepet
v ušesu koga drugega. In to me tolaži. To mi daje
pogum, da stečem z lahkotnim korakom za njo in
da tudi sama tam na produ ali pod starim borovcem
polglasno šepetam v veter besede ...
In kaj potem, če me kdo sliši? Če bi bila nevihta, bi jo
izkričala, ker pa pihlja rahel vetrič, jo šepetam.
Nikoli se še nisem vprašala, kaj čuti pesem, ko se rodi?
Saj res? Kaj čuti pesem? Je res tako, kot je zapisal
pesnik: »Rojeva se, a hkrati že umira; utrinek je, ki želja
ga ubije?« Toda – saj pesem ni umrla zaradi mene,
kajne?
Ne, pesem se je spremenila. Pesem ima moč. Lahko
hlapi »skozi razpokane brazde časa« in je še zmeraj
ona. Kaj pa jaz? Od kar sem jo spoznala, »ne morem
dihati«, lahko samo sledim šepetu besed, ki me vabijo.
Tako to pesem vidim v njegovih očeh, na balkonu, pod
katerim sedi stara gospa, ali pa v nasmehu mladega
dekleta. In ji zavidam, pesmi namreč. Ker ta pesem je
pesem ljubezni. Skriva in razkriva in hoče biti nekaj
več; biti hoče življenje samo, kajti le tako je lahko
neskončna in neminljiva. Zato ji sledim. Hip zatem pa
se že zlijem z njenimi zvoki in postanem bršljanasta,
slana od morja in trepetam v samoti zate.
Pesem išče svoje prostore in išče sorodno srce. Toda,
mar je res, da tudi iz objemov zeva praznina? Toda
ljubezen, ta sila, je obsojena, da nekoč postane
spomin. Samo zato, da se skrije v dušo pesnika in tam
čaka, »da (ji) kdo izsesa praznino«. Pesnik se, tako kot
jaz, zaveda svoje samote. Samota je bila nekoč močna
in vesela, sedaj pa je spužvasta in zgrbljena vase znova
čaka, da se bo napojila z dežjem. Robata, kot je, je
ranljiva, prahasto razpada v nerealne podobe in išče
»izhod v črnih luknjah brezčasja«, dokler se z njim
ne sprijazni. Toda za tem brezčasjem in navidezno
praznino se zopet pojavi tista sila, ki ponuja objem.
In za hip v sebi znova začutim praznino. Ta mi daje
občutek ujetosti v dneve, ki so »samo očrtani s topo
konico nemira«. Takrat je nujno, da se raztelesim v
prah, kar mi spet lahko omogoči le pesem. Če bo dež,
me bo odplavilo v svet, v katerem ne bom predpražnik.
Pesem mi bo dala moč, da se bom igrala z zvezdami in
luno na nebu. Upam si dotakniti se tudi sonca, »ker
je prežvečilo vse vršičke tvojih najljubših oblakov«. Žal
mi hip zatem pesem pove, da je tudi vesolje postalo
»ujetnik svoje lastne svobode«. Zato pa mi bo pesem,
tvoja pesem, skozi črno luknjo pričarala praznino.
Je pesem jasnovidka?
Pesem je jasnovidka, zato me že naslednji trenutek
postane strah, da bom zaradi iskanja tiste lepe besede
pozabila na svoj obraz. Da ne bo izginil zares. Samo
zalebdel bo v praznini. Toda praznina pomeni tudi
nov svet, v katerega »lahko stresam svoja ozvezdja«.
In potem sem brezčasna. Brezčasnost je druga mladost,
ki ni dana vsakomur. Je varna v vodi, kopno pa pomeni
ujetost, zato se primem pesmi ter zbežim stran od
»gluhih krošenj« in »razpokanega lubja«. Bežim med
skrhane školjke, kajti le tam se lahko »napolnim z
muljem pohotnega neba«. Tam me pomirijo objemi.
In to je pravzaprav vse, kar potrebujem.
V pesmi je vse mogoče. To, da postanem nevidna
ali neprepoznavna, je še najmanj. Vendar je pomlad
tista, ki me ponovno utelesi. Takrat lahko začutim
odmev tvojih korakov, tvoj vonj in tvoj okus. Takrat
lahko v pesmi zaznam tebe. Ti postaneš pesem. Ti mi
podariš hrepenenja. In postaneva dvojina. Tako lahko
»v brezvetrju najina drevesa šumijo drugače«.
Pomembno je, da pesem združi dva svetova, dve
bitji, ki se zavedata minljivosti. Ravno zaradi tega
zavedanja je treba ustvariti nov svet, svet, ki ne bo
»beznica utehe«, svet, ki bo pesem sama.
Damjanova poezija mi omogoča, da se razblinim iz
sveta, v katerem sem trdno zacementirana, v svet,
v katerem je pomembna neskončnost, nič, zgolj
dihanje, ne pa telesnost in dotiki. To je pravzaprav
svet, po katerem vsi hrepenimo in ki se ga vsi bojimo.
To je vzporedni svet. Kdor ga najde in razume, lahko
razpade »v objemu hrepenečih viharjev« in še vedno
je. Zato se rada sprehajam s poezijo ob sebi.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
