SANJE...

Sanjat. Grem. Le tu se odklopim.In greš z mano. Do jutra. Ukradem mladost. Na staro paleto stisnem olja mediteranskih barv. Obvezno tudi sinje modro. Ne boj se. Mladost vrnem. Obarvano z nežnimi dotiki prstnih odtisov. Pomočenih v barve. Barve kamna, oljk. Odtenke morja, neba. Toplino nebarvanega pohištva. Glasbo veternega piša. Ta se igra med režami polken. Tistimi, pobarvanimi v sinje modro. In potem mladost vrnem. Malenkost starejšo. A lepšo. Spokojnejšo. Da le ne bo treba toliko čakati.

Sanjam. Kar tukaj. Odklopljen. Nabiranje cvetja sredi sivkastega travnika. Točenje vode v staro vazo. Zvok škarij. In enako dolgi peclji cvetja. Že v vodi. Vse je postarano. Celo pohištvo. Prah že davno ne moti več. Le lesena tla iz oljke. Le ta se še dnevno pomete. Prt barv jeseni življenja. Z njim vse izgleda tako. Tako v pričakovanju. Le še gugalnik na terasi škriplje. Čedalje manj. Utihne. Obstane. Vstane. Sliši. Ostanem.

Sanjam. Kar tam. Zasidran. Na nekaj trnkih se še upirajo ribe. Danes je jutro tako lepo. Brez vetra. Povsod okoli le mediteran. Barve kamna, oljk. Mešajo se z odtenki morja in neba. Še piš vetra se neha igrati s polkni. Zasliši gugalnik. Prvič odkar lovi ribe. Brez da pogleda,se nasmehne. Ve. V deko zavita se guga njegova postarana mladost. Prvič to jutro.

Sanjam. Že nekaj dni. In gugalnik se vedno škripajoče ziba. Tudi ko lovi ribe. Trga cvetje. Kuha kavo. Utihne le, ko se pogasnejo luči.

Post Scriptum: … kot dejstvo jeseni?